Dan žena nekoliko drugače

V moji podzavesti je dan žena zapisan kot dan, ko smo s ponosom nosili cvetje mamam, babicam, tetam in učiteljicam in ko smo kasneje, skozi proces odraščanja zardelih lic tudi same začele prejemati ljubke tulipane, nageljne ali vrtnice. Kot otroci smo v prazniku videli lepo gesto, s katero smo z drobnimi pozornosti spomnili na nam v življenju drage ženske osebe.

Leta kasneje, daleč stran od zardelih najstniških lic, pa praznik v meni odzvanja drugače. Vedno bolj nas praznik opozarja na težko priborjene pravice nežnejšega spola, ki jih nekateri (seveda ne vsi) želijo tako na silo iztrgati in odvzeti. Da o spoštovanju ženskega spola niti ne govorim.

Kljub super hitremu, modernemu in visoko inteligentnem lajfstajlu se mi dozdeva, da se z odnosom nežnejšega spola vračamo v srednji vek. Na srečo nas (še) ne kurijo na grmadah, a vse bolj smo smatrane za drugorazredne. Pa ne zgolj zaradi moškega odnosa do žensk, kje pa. Prav tako tudi ne zaradi plačnih razlik med spoloma, ki je poglavje zase. Gre za veliko širšo zgodbo.

Govorim najprej o preprostem odnosu moških do žensk, potem pa tudi o relaciji in naravi odnosov med ženskami. Vse pogosteje je v našem tolerantnem, enakopravnem in modernem prostoru zaslediti izjave, ob katerih se niti več ne zardeva, ampak nasmiha. Tako daleč smo prišli, da so tovrstne seksistične izjave postale pravzaprav smešne in sestavni del repertoarja. Repertoarja ameriškega predsednika, evropskih poslancev in sodobnega marketinga. Hudiča, v Sloveniji celo najbolj z najbolj seksistično izjavo leta zmaga ženska, Angelca Likovič, ki posiljene ženske spodbuja, da svojega  otroka donosijo in da naj pač v svoji bolečini potrpijo. Bog ne daj, da bi se trpljenja odrešile s splavom. Emancipacija pa taka, a?

podmojimoknom23

Toda žal je tu še ena dimenzija. Ženske pri vse večjem razvrednotenju lastnega spola z veseljem sodelujemo. Na pol razgaljene, seksualizirane in ponavadi v vlogi kosa mesa. Ampak saj veste, kaj pravijo. If you can’t beat them, join them. Krohotamo se neokusnim in cenenim foram na račun drugih žensk, četudi zastopamo barve istega spola. Odgovora na to, zakaj to počnemo nimam, sem pa zaradi tega vedno bolj začudena in zmedena. Smo res toliko privoščljive in uživamo pri tem, da so drugo vrgli pod avtobusom, nas pa na srečo (tokrat) ne?

Vedno pogosteje pristajamo na to, da smo lepe in samo lepe. Saj ste že slišali za tisto: »Ti bod’ sam lepa, tiho bodi in ne sprašuj preveč, pa boš super.« Tista, ki si drzne prekršiti to nenapisano pravilo in se oglaša, je hitro označena za možačo, ali pa da ga že dolgo ni fasala. Ne morem se spomniti, kdaj se je razjarjenega moškega obtožilo česa podobnega. Kvečjemu je smatran za hrusta, za pravega deca, če dvakrat dnevno kvalitetno ponori nad komerkoli.

Za konec pa si bom privoščila še posladek. To so odnosi med nami, damicami. Pomagala si bom s tistim vicem, ko se mož vrne domov ob šestih zjutraj. Bil je seveda pri ljubici, a ženi prodaja izgovor, da je prespal pri prijatelju. Ko njegova boljša polovica gre preverjat zgodbo pri prijateljih, se izkaže, prvi prijatelj zvesto pritrjuje moževi zgodbi. Drugi prijatelj trdi, da je mož ravnokar zapustil njegovo domovanje in da je na poti do žene. Tretji pa pravi, da je možek še vedno pri njemu in da še vedno sladko spi. 🙂

Pitaj Boga, kako bi šel tale vic v ženskem svetu. Malo bom pikra, a najverjetneje ne bi bilo čudno, če bi se našla prijateljica, ki bi nezvesto prijateljico sama za lase obesila na bližnjem drevesu ali kaj podobnega.

Tovrstna dogajanja v družbi in medosebnih odnosih kažejo, da je dan žena iz mojega otroštva le še duh iz steklenice. Seveda, da se obdarujemo in da smo še vedno pozorni drug do drugega. A ne gre več za pozornost v obliki daril in rož (ki so sicer super 🙂 ), gre za osnovno spoštovanje, ki ga darila ne morejo odtehtati. Vem, da je moje letošnje razmišljanje o tem prazniku in ženskah bolj podobno feminističnemu pamfletu, kot pa voščilu. A vseeno, moram ga obelodaniti. Zdi se mi, da bo praznik za nas postal dan opomina. Da naše pravice, status in položaj v družbi niso samoumevni. Dan, ko morda pokažemo, da naša vloga ni le v kuharicah in viteških romanih, kjer čakamo, da nas reši usmiljeni vitez. Da Trnuljčice prenehamo z dremanjem in da se preprosto postavimo zase.

In to tako, da nam bo vseeno, kaj bodo rekli drugi, ko norimo in cepetamo za svoje ali tuje pravice. Tako, da bomo sebe spet postavile na prvo mesto, kjer sedaj po nepotrebnem kraljujejo drugi.

Le tako bomo sporočile, da je cvetje na 8. marec res lepa pozornost, a da jo zahtevamo vsak dan v letu. Ne v obliki cvetja, temveč osnovnega medsebojnega spoštovanja.

P.S. Pa lep emancipiran praznik, drage moje. 🙂

podmojimoknom24

Dan žena v 50 odtenkih megle

Frida Kahlo. Meryl Streep. Oprah Winfrey. Princesa Diana. P!nk. Svetlana Makarovič. Ženske z velikim Ž. Razlog, zakaj je lahko vsaka ženska ponosna, da pripada nežnejšemu spolu.

Vprašate se, zakaj so del mojega jagodnega izbora. Kljub njihovi unikatnosti in različnosti imajo vse med njimi skupni imenovalec. Upornost. Družba jim je večkrat rekla ne in jih teptala. Pa so se vdale? Nikoli.

podmojimoknom2 (2)

Frida Kahlo. Sporočilnost njenih slik in njena miselnost je še kako provocirala takratno družbo. Svoji drugačnosti je ostala zvesta do smrti. Meryl… kraljica filmskih platen. Baje so ji rekli, da je pregrda, da bi ji v Hollywoodu kdaj koli lahko uspelo. Uh, kako so se zmotili. 🙂

Oprah, za njo še kako drži verz pesmi (meni tako ljubega!) Dina Merlina… Na vrhu uvijek ima mjesta, ako se krene sa dna. Temnopolta sirota iz revnega Misisipija, ki je prilezla do samega vrha in ustvarila pravi medijski imperij. Princesa Diana. Na vsak način so jo skušali spraviti v kalup. In da ja ne bo monarhiji v zadrego. Živela je po svoje. Do svojega zadnjega diha. Pink očitajo, da vse včasih obnaša prostaško in nedamsko. Ker pač včasih preklinja in pove praktično vse, kar ji leži na duši. Pa ji je mar? Fuck and hell no. Punca tera svojo špuro. 🙂

podmojimoknom2

Ob izjavah in delih Svetlane Makarovič se trese vsa slovenska družba. Pred njeno bistroumnostjo ni varen nihče. Podmukli politiki, dvolična cerkev ali sprevržena družba. Ta dama slovenske poezije vedno znova preseneča s svojo ostrino in hudomušnostjo, ki ne prizanaša nikomur. Je zagovornica zatiranih in ubogih. In velika prijateljica živali.

Všeč mi je, da vsaka izmed teh čudovitih žensk vztraja na svoj način. Ne glede na to, kolikokrat jim družba reče, da je njihova pot zgrešena in napačna. Ker se znajo zbadljivim komentarjem le nasmehniti in z dvignjeno glavo iti naprej.

Zaradi takih velikih imen sem vsak dan posebej ponosna, da sem ženska.

Drage bralke mojega bloga… Uživajte. Ne le ob našem prazniku, temveč vsak dan. Privoščite si le najboljše. Novo oblekico in super čevlje. Razvajajte se. Uživajte v tortici v vaši najljubši kavarni sredi mesta.

Oglejte si film 50 odtenkov sive, četudi zraven kak pripadnik moškega spola nerga in jamra, kaj vam je tega treba. O, madonca, da je treba. Res je, da 50 odtenkov sive (ali megle) ne bo rešil sveta pred tretjo svetovno vojno. Hkrati verjetno tudi drži, da je film fikcija. Pa kaj potem? Se je kdo kdaj vprašal, kaj je realnega v Vojni zvezd ali pa James Bondu? Verjetno ne. Babji film jim pač gre na živce. 🙂

Kakor koli, drage moje. Svet je široko odprt za vas, da postanete vse, kar si želite. Bodite močne in odločne. In dovolite si sanjati. Tudi, ko vam drugi rečejo ne, si ve vedno recite: DA.

In kot pravi Beyonce: Women can run the world. 🙂

beyoncTULIPS

Ljubezen ali današnja farsa?

To, da smo si ženske z gledanjem romantičnih filmov in hlastnim branjem ljubezenskih romanov, naredile medvedjo uslugo, ni ravno novica stoletja. Idealizirani srečni konci so v nas potihem zasidrali upanje (?), da ne rečem prepričanje, da je romantična ljubezen možna. Da nekje tam zunaj med 3 milijardami nasprotnega spola obstaja vitez na belem konju (z rdečo vrtnico med zobmi), ki nas bo rešil pred vsem hudim in nas zaščitil, ane? 🙂

Ko mi tele besede polzijo po tipkovnici, mi pride na misel stih iz Čolićeve pesmi… Živiš u oblacima, mala… 🙂

Verjetno je nežnejši spol razvil sanjarjenje in fantaziranje o romantični ljubezni do popolnosti. In ja, dostikrat nas (verjetno) pri tem dodobra zanese in pričakovanja presegajo realnost. No, kdo bi vedel, kaj je preveč in kaj je premalo, kajne?

podmojimoknom1

Spet na drugi strani je fascinantno odkrivanje, kako si ljubezen predstavlja nasprotni spol. Morda sama naivno izhajam iz prepričanja, da so tudi moški občutljiva bitja. Četudi jih od majhnih nog učijo, da je treba »bit dec« in solze enostavno zadržat. No, v Sloveniji se jih tudi zgodaj uči, da se solze dobro utopijo v kozarcu ali dveh žganega. Škoda. Ker se morajo že v rosnih letih učiti sprenevedanja in zanikanja samih sebe.

O ljubezni so skozi zgodovino človeštva razpravljali že številni. Predvsem pesniki in pisatelji, ki so znali v svojih zapisih do konca razodeti svojo dušo.

 podmojimoknom2

No ja, to je bilo stoletja nazaj. Sedaj smo v modernem, praktičnem 21. stoletju.

Pred časom sem na spletu zasledila članek o novi knjigi s pomenljivim naslovom Ljubezen ali današnja farsa, slovenskega avtorja Sebastiana Horvata. Ta v svojem izhodišču ugotavlja, da je zares srečnih le pet odstotkov parov. V isti sapi tudi zatrjuje, da ljubezen ni nič evforičnega ali bombastičnega. Da je ljubezen le razumsko stanje, kjer je prostora za čustev malo, ali sploh nič.

In da seks z osebo, ki ni tvoj partner, ni varanje. Pri tem previdno predvidevam, da definicij varanja pri prevaranih ni preverjal.

Prav tako je tip prepričan, da je spolnost samo fiziološka potreba, ki jo pač moramo zadovoljiti, kot vse ostale.

Močna in udarna izhodišča, ni kaj.  

Verjetno v času, ko nam tempo življenja narekujejo instant teme in družabna omrežja, take teorije pijejo vodo bolj kot kdaj koli prej. Gibamo se v času, kjer odstotek zadovoljstva dvigneš tako, da zadovoljuješ svoje fiziološke potrebe. Enkrat jih pač zadovoljiš z neobvezujočim seksom s prsato sosedo ali postavnim sosedom, drugič s steklenico rujnega, tretjič z znašanjem besa in jeze nad svojimi otroci in tako dalje.

Živimo v času, ko so naše fiziološke potrebe pred potrebami drugih. In ko podivjano vedenje lahko opravičuješ z navadami živali in drugih kultur. Ko si pravila igre postavljaš sam, čeprav je na igrišču več igralcev. Ko jih jebe. Saj samo zadovoljuješ svoje potrebe. In bog ne daj, da ti kdo skakanje čez plot definira kot varanje, ker ga boš itak obdolžil, da je zafrustriran in zaplankan.

Horvat, moram ti čestitat. Nekateri so se z bedo slovenskih družin ukvarjali desetletja. Ti si jo rešil v instantni minutki. Zadovoljevanje fizioloških potreb je rešitev. Z njo se bo odstotek srečnih dvignil. Pajade!

…U ovim godinama ni ljubav više nije pobjeda… [Dino Merlin]

podmojimoknom3