Obsojam, torej sem.

Pred dnevi je svet pretresla novica o smrti neponovljivega igralca Robina Williamsa. V nekem članku so ga opisali kot nezaustavljivo silo narave, komičnega genija, ki ga je gnala želja po resnejših, zahtevnih vlogah.

Medtem, ko so svetovni in domači mediji njegov prezgodnji konec označili za tragičnega, so se na družabnih omrežjih in omizjih razvnemale popolnoma drugačne teme. Od tega, kakšen strahopetec je bil v resnici Williams, do tega, kako neumno je zaključil svojo zgodbo, češ, da bi zaradi svojega dobrega finančnega stanja lahko užival v radostih življenja. Spet drugi so se razburjali, zakaj neki se posveča toliko pozornosti nekemu Robinu Williamsu in ne na primer Jožka iz Zgornje Kungote, ki tudi trpi za depresijo.

Stara indijanska modrost pravi: »Če hočeš resnično razumeti drugega človeka, moraš najprej prehoditi miljo v njegovih mokasinih. Vendar tega ne moreš narediti, če prej ne sezuješ svojih.«

Priznati moram, da me odzivi ljudi niso ravno presenetili. Pogostokrat smo pravi strokovnjaki za podajanje mnenj in sodb  o življenju drugih. Še bolj smo neprizanesljivi do tistih, ki jih ultra dobro poznamo iz TV ekranov ali naslovnic revij. »Seveda, da je pijanec in na robu depresije, če ima pa polno rit denarja!«

podmojimoknom1

Četudi je obsojanje drugih (še najraje v ljubki anonimnosti vzdevkov in lažnih profilov na družabnih omrežjih ali pa znotraj ozkoglednih, zafrustriranih omizij) postalo prava folklora, si ne morem kaj, da se ne vprašam, kaj pravzaprav vemo o tistih, ki jih v tistem hipu radi pribijamo na križ? Tega ne sprašujem zgolj zaradi nedavnega samomora znanega igralca, temveč tudi zaradi vseh ostalih, ki se prej ali slej znajdejo na seznamu glodanja.  

Redkokdaj se v tovrstnih debatah zasledi vprašanje o razlogih za dejanja, ki jih s tako lahkotnostjo preziramo pri drugih. Tudi, če še kje obstajajo norci, ki bi radi svetu sporočili svoje razloge za določena dejanja, ostaja vprašanje, če bi jih kdo sploh poslušal. To bi terjalo preveč napora, zato se lotimo bližnjice. Sodbe tretjega.

Če se je včasih še reklo: »Mislim, torej sem.«, danes zagotovo prej velja »Obsojam, torej sem.«

Zanimiva dvoličnost se dogaja v obratni smeri, to je takrat, ko se sami znajdemo na ražnju. Če smo še prej bili vrhunski sodniki tujih grehov, se tokrat (brez da bi trznili) prelevimo v briljantne zagovornike lastnih napak.

Dejstvo je, da nobene stvari ne razumemo in nočemo razumeti vse dokler se ta ne zgodi nam. Takrat se bolečina izkristalizira. Takrat ni več prostora za sodbo. Izgine.

podmojimoknom3

Med nami velja tiho prepričanje, da bo portret (beri sodba) veliko povedal o portretirancu. Toda ne. Slika na portretu vedno odraža tudi podobo slikarja. In ta je lahko prav grozljiva. Pa se tega zavedamo? Najverjetneje ne. Lažje se je ukvarjati z drugimi in besneti, zakaj je trava na sosednjem vrtu bolj zelena od naše.

Če ne drugega, nas lahko tolaži kilavo spoznanje. Žalost ne zaobide nikogar. Niti Robina iz bleščečega Hollywooda, niti Jožka iz Zgornje Kungote. So stop judging!

podmojimoknom4

 

Advertisements