Danes sorodna duša, jutri tujec

Bil je eden izmed tistih lenobnih in soparnih večerov v letošnjem juniju. Krajšala sem si ga s poslušanjem glasbe, ki me je iznenada pripravila do razmišljanja. Natančneje, o stihih meni izredno ljubega poeta in vsestranskega umetnika, Dina Merlina.

Merlin, ambasador Sarajeva, ki v svojih besedilih slika pisano mavrico vseh človeških čustev.

Do pisanja me je pripravilo besedilo pesmi Na vi:

Zbog tebe, bez potrebe
ti i ja smo več odavno prešli na vi,
zbog tebe, bez potrebe
ti i ja smo jedno drugom dušmani [sovražnika]…

Omenjene vrstice so me pripravile do razmišljanja o tem, kako nas določeni trenutki in izkušnje pripeljejo do najrazličnejših razkolov. Družinskih vezi, prijateljstev ali celo zvez. Celo z namenom sodelovanja sestavljamo države ali raznorazne skupnosti, nato pa jih nasilno rušimo, navadno v želji po nečem boljšem (?).

Nič kaj nenavadnega boste rekli, da je življenje sestavljeno iz nenehnih začetkov in koncev. In tako se to vrti v krogu. Pravimo tudi, da se nekatera vrata morajo dokončno zapreti, da bi lahko vstopili v novi, boljši začetek.

Nekaj zaključujemo, da bi lahko začeli z nečim novim. Dobro, vse lepo in prav. Vemo, da določeni odnosi odslužijo tako, kot nekatere stvari. Sčasoma jih bodisi prerastemo, jih ne rabimo več in življenje gre enostavno dalje.

Torej, kaj me je v vsem tem pripravilo do razmišljanja?

To, da vsi zaključki niso vedno narejeni v miroljubni maniri. Kljub temu, da se tovrstnih zaključkov poslužujemo v želji po lepši in boljši prihodnosti, odnose pretrgamo do surove skrajnosti. Z ljudmi, s katerimi smo si nekoč bili blizu, ali pa smo za njih celo trdili, da so naše (prijateljske ali ljubezenske) sorodne duše, postajamo dušmani [sovražniki].

Sprašujem se, zakaj. Mar ni možno zakona, prijateljstva ali krajše zveze končati miroljubno? Seveda se vsi našteti iz kategorije navadno zaključijo zato, ker stvari niso več tako roza lepe, kot so bile na začetku. Razumljivo, nekateri se potem odločijo za ohladitev odnosov. In to na precej sovražen način.

Toda vseeno je na moč zanimivo naslednje: do nedavnega smo si s temi osebami delili najintimnejše trenutke, si zaupali najbolj osebne bolečine in skrivnosti. Vse to zato, ker smo globoko v sebi vedeli, da je s to osebo dovoljeno deliti vse. Da nas ne bo izdala. In da vse to lahko. Ker sta se dva našla in enostavno začutila. Naenkrat pa je nastopil trenutek, ko se je sorodna duša prelevila v popolnega tujca.

Pa je zato potrebno skruniti celotno zgodbo, četudi je obsegala vse odtenke mavrice, tako najbolj temne, kot najbolj svetle? Je res potrebno, da spomine vrednotimo le v črni in beli barvi? Ali ni morda vmes kaj sive, ali pa celo vijolične barve?

Ali res tako hitro pozabimo, kako smo z (danes odtujenimi in pozabljenimi) prijateljicami presedele ure in ure na šolskem igrišču in se krohotale prigodam s fanti? Kaj pa tisti čarobni, najbolj medeno sladki trenutki z bivšim ali bivšo? Tisti prijetni sprehodi v objemu po mestu, ko je čas obstal za oba in drugi niso obstajali.. Je vse to potrebno zavreči in zakopati?

Je pri vsem napisanem rušenje do temeljev res potrebno? Res, da se od nečesa poslavljamo, z namenom, da odpremo vrata novemu.

Toda, ne glede na izboljšane verzije prihodnosti, ki so pred nami, se vsi prej ali slej sprehodimo tudi skozi sobane preteklosti in spominov. Takrat bo sovražnost pozabljena. Število dobljenih bitk z namišljenim sovražnikom tudi.

Šteli bodo le spomini vijolične barve. V to sem prepričana. 🙂

Pod mojim oknom

Advertisements

Poklic: mazohist

Ljudje dostikrat pravimo, da je lajf naporen in da ne prizanaša. Pogosto v življenju naletiš na ovire in izkušnje, ki te ali utrdijo ali pa v celoti dotolčejo.

Na svoji poti srečuješ različne posameznike. Skupaj s tabo soustvarjajo pisano zgodbo življenja. Nekateri v njej ostajajo od prvega do zadnjega poglavja, spet drugi nastopajo sicer kot padalci, ki se pojavijo le v parih poglavjih, a nimajo zato nič manj pomembne vloge. Dostikrat so prav oni tisti, ki puščajo pomembne lekcije, včasih tudi rane, ki se nato celijo še lep čas po tem, ko so zapustili prizorišče tvoje zgodbe.

Hkrati se tolažimo, da so prav izzivi, vzponi in padci tisti, ki so gonilo osebne rasti. Da bi nam bilo brez njih kar malo dolgčas. Verjetno bo to držalo. Ni vzpona brez padca. In ni padca brez rane ali praske.

V osrednji zgodbi sem glavnega akterja namerno pustila za konec. Kakšna je njegova vloga pri izzivih, ki mu jih skupaj s padalci namenja življenje? Kako se sooča z njimi? Si kdaj prizanese ali pa se (četudi se po slovensko ne spodobi) celo potreplja in pohvali? Ali pa si raje nasipa soli na nezaceljene rane?

Pred nekaj dnevi me je namreč za trenutek pretresla novica, da si je moja (sedaj že bivša) boljša polovica našla novo boljšo polovico. Priznam, le za trenutek se je nabrala neprijetna kepa v grlu in občutek slabosti. Ne, ne daje me želja po prežvekovanju že prežvečenega. Najin razhod je bil popolnoma logična posledica dolgotrajnih prepirov in slabe volje. Ko enostavno več ne gre, moraš narazen.

No, kakor koli, četudi sem razhod do tistega trenutka razumela kot nekaj najbolj logičnega, me je za kratek čas prevzelo razmišljanje o tem, če razhod le ni bil tako logičen. K sreči mi je jasnejše uvide v situacijo ponudil dobri prijatelj Silvij. Osvežil je spomin na razloge, ki so botrovali k razhodu. Slika je bila v trenutku jasna, čeprav se je moja muka še pred trenutki zdela nevzdržna.

Vse to me je pripeljalo do razmišljanja o življenju in ljudeh, ki nam ne prizanašajo. So res le drugi tisti, ki nas prizadenejo? Kolikokrat pa po nepotrebnem prizadanemo sami sebe?

Kolikokrat se kar sami dajemo v nič? Kolikokrat si rečemo, da smo premalo uspešni v službi? Da so rezultati, ki jih dosegamo slabi, četudi jih drugi kujejo v zvezde? Da smo premalo vredni? Da so drugi boljši ali lepši? Da nam nikoli ne bo uspelo?

Kolikokrat obnovimo zvezo, za katero že vnaprej potihem vemo, da se ne bo obnesla? Kolikokrat počnemo stvari, ki se nam upirajo in hkrati vemo, da nam bodo škodile?

Lahko bi rekli, da smo postali pravi poklicni mazohisti. Zavedamo se ne, koliko časa posvetimo maltretiranju sebe… Ne mine dan, ko si tako ali drugače dopovedujemo, da nečesa nismo vredni. Zato se vedno znova zadovoljimo z drobtinicami, nato pa tarnamo, kako smo lačni.

Kratko popotovanje v preteklost in hitra vrnitev v sedanjost ste me pripeljali do odločitve. Poklicna mazohistka se bo morala upokojiti. Nadomestila jo bo vesela bojevnica, ki bo drobtinicam glasno rekla NE! 🙂

Podmojimoknom24