Danes sorodna duša, jutri tujec

Bil je eden izmed tistih lenobnih in soparnih večerov v letošnjem juniju. Krajšala sem si ga s poslušanjem glasbe, ki me je iznenada pripravila do razmišljanja. Natančneje, o stihih meni izredno ljubega poeta in vsestranskega umetnika, Dina Merlina.

Merlin, ambasador Sarajeva, ki v svojih besedilih slika pisano mavrico vseh človeških čustev.

Do pisanja me je pripravilo besedilo pesmi Na vi:

Zbog tebe, bez potrebe
ti i ja smo več odavno prešli na vi,
zbog tebe, bez potrebe
ti i ja smo jedno drugom dušmani [sovražnika]…

Omenjene vrstice so me pripravile do razmišljanja o tem, kako nas določeni trenutki in izkušnje pripeljejo do najrazličnejših razkolov. Družinskih vezi, prijateljstev ali celo zvez. Celo z namenom sodelovanja sestavljamo države ali raznorazne skupnosti, nato pa jih nasilno rušimo, navadno v želji po nečem boljšem (?).

Nič kaj nenavadnega boste rekli, da je življenje sestavljeno iz nenehnih začetkov in koncev. In tako se to vrti v krogu. Pravimo tudi, da se nekatera vrata morajo dokončno zapreti, da bi lahko vstopili v novi, boljši začetek.

Nekaj zaključujemo, da bi lahko začeli z nečim novim. Dobro, vse lepo in prav. Vemo, da določeni odnosi odslužijo tako, kot nekatere stvari. Sčasoma jih bodisi prerastemo, jih ne rabimo več in življenje gre enostavno dalje.

Torej, kaj me je v vsem tem pripravilo do razmišljanja?

To, da vsi zaključki niso vedno narejeni v miroljubni maniri. Kljub temu, da se tovrstnih zaključkov poslužujemo v želji po lepši in boljši prihodnosti, odnose pretrgamo do surove skrajnosti. Z ljudmi, s katerimi smo si nekoč bili blizu, ali pa smo za njih celo trdili, da so naše (prijateljske ali ljubezenske) sorodne duše, postajamo dušmani [sovražniki].

Sprašujem se, zakaj. Mar ni možno zakona, prijateljstva ali krajše zveze končati miroljubno? Seveda se vsi našteti iz kategorije navadno zaključijo zato, ker stvari niso več tako roza lepe, kot so bile na začetku. Razumljivo, nekateri se potem odločijo za ohladitev odnosov. In to na precej sovražen način.

Toda vseeno je na moč zanimivo naslednje: do nedavnega smo si s temi osebami delili najintimnejše trenutke, si zaupali najbolj osebne bolečine in skrivnosti. Vse to zato, ker smo globoko v sebi vedeli, da je s to osebo dovoljeno deliti vse. Da nas ne bo izdala. In da vse to lahko. Ker sta se dva našla in enostavno začutila. Naenkrat pa je nastopil trenutek, ko se je sorodna duša prelevila v popolnega tujca.

Pa je zato potrebno skruniti celotno zgodbo, četudi je obsegala vse odtenke mavrice, tako najbolj temne, kot najbolj svetle? Je res potrebno, da spomine vrednotimo le v črni in beli barvi? Ali ni morda vmes kaj sive, ali pa celo vijolične barve?

Ali res tako hitro pozabimo, kako smo z (danes odtujenimi in pozabljenimi) prijateljicami presedele ure in ure na šolskem igrišču in se krohotale prigodam s fanti? Kaj pa tisti čarobni, najbolj medeno sladki trenutki z bivšim ali bivšo? Tisti prijetni sprehodi v objemu po mestu, ko je čas obstal za oba in drugi niso obstajali.. Je vse to potrebno zavreči in zakopati?

Je pri vsem napisanem rušenje do temeljev res potrebno? Res, da se od nečesa poslavljamo, z namenom, da odpremo vrata novemu.

Toda, ne glede na izboljšane verzije prihodnosti, ki so pred nami, se vsi prej ali slej sprehodimo tudi skozi sobane preteklosti in spominov. Takrat bo sovražnost pozabljena. Število dobljenih bitk z namišljenim sovražnikom tudi.

Šteli bodo le spomini vijolične barve. V to sem prepričana. 🙂

Pod mojim oknom

Advertisements

Ljubezen ali današnja farsa?

To, da smo si ženske z gledanjem romantičnih filmov in hlastnim branjem ljubezenskih romanov, naredile medvedjo uslugo, ni ravno novica stoletja. Idealizirani srečni konci so v nas potihem zasidrali upanje (?), da ne rečem prepričanje, da je romantična ljubezen možna. Da nekje tam zunaj med 3 milijardami nasprotnega spola obstaja vitez na belem konju (z rdečo vrtnico med zobmi), ki nas bo rešil pred vsem hudim in nas zaščitil, ane? 🙂

Ko mi tele besede polzijo po tipkovnici, mi pride na misel stih iz Čolićeve pesmi… Živiš u oblacima, mala… 🙂

Verjetno je nežnejši spol razvil sanjarjenje in fantaziranje o romantični ljubezni do popolnosti. In ja, dostikrat nas (verjetno) pri tem dodobra zanese in pričakovanja presegajo realnost. No, kdo bi vedel, kaj je preveč in kaj je premalo, kajne?

podmojimoknom1

Spet na drugi strani je fascinantno odkrivanje, kako si ljubezen predstavlja nasprotni spol. Morda sama naivno izhajam iz prepričanja, da so tudi moški občutljiva bitja. Četudi jih od majhnih nog učijo, da je treba »bit dec« in solze enostavno zadržat. No, v Sloveniji se jih tudi zgodaj uči, da se solze dobro utopijo v kozarcu ali dveh žganega. Škoda. Ker se morajo že v rosnih letih učiti sprenevedanja in zanikanja samih sebe.

O ljubezni so skozi zgodovino človeštva razpravljali že številni. Predvsem pesniki in pisatelji, ki so znali v svojih zapisih do konca razodeti svojo dušo.

 podmojimoknom2

No ja, to je bilo stoletja nazaj. Sedaj smo v modernem, praktičnem 21. stoletju.

Pred časom sem na spletu zasledila članek o novi knjigi s pomenljivim naslovom Ljubezen ali današnja farsa, slovenskega avtorja Sebastiana Horvata. Ta v svojem izhodišču ugotavlja, da je zares srečnih le pet odstotkov parov. V isti sapi tudi zatrjuje, da ljubezen ni nič evforičnega ali bombastičnega. Da je ljubezen le razumsko stanje, kjer je prostora za čustev malo, ali sploh nič.

In da seks z osebo, ki ni tvoj partner, ni varanje. Pri tem previdno predvidevam, da definicij varanja pri prevaranih ni preverjal.

Prav tako je tip prepričan, da je spolnost samo fiziološka potreba, ki jo pač moramo zadovoljiti, kot vse ostale.

Močna in udarna izhodišča, ni kaj.  

Verjetno v času, ko nam tempo življenja narekujejo instant teme in družabna omrežja, take teorije pijejo vodo bolj kot kdaj koli prej. Gibamo se v času, kjer odstotek zadovoljstva dvigneš tako, da zadovoljuješ svoje fiziološke potrebe. Enkrat jih pač zadovoljiš z neobvezujočim seksom s prsato sosedo ali postavnim sosedom, drugič s steklenico rujnega, tretjič z znašanjem besa in jeze nad svojimi otroci in tako dalje.

Živimo v času, ko so naše fiziološke potrebe pred potrebami drugih. In ko podivjano vedenje lahko opravičuješ z navadami živali in drugih kultur. Ko si pravila igre postavljaš sam, čeprav je na igrišču več igralcev. Ko jih jebe. Saj samo zadovoljuješ svoje potrebe. In bog ne daj, da ti kdo skakanje čez plot definira kot varanje, ker ga boš itak obdolžil, da je zafrustriran in zaplankan.

Horvat, moram ti čestitat. Nekateri so se z bedo slovenskih družin ukvarjali desetletja. Ti si jo rešil v instantni minutki. Zadovoljevanje fizioloških potreb je rešitev. Z njo se bo odstotek srečnih dvignil. Pajade!

…U ovim godinama ni ljubav više nije pobjeda… [Dino Merlin]

podmojimoknom3