Srce je bistvo.

Tisti, ki so dovolj nori, da mislijo, da se svet da spremeniti, so ponavadi tisti, ki ga zares spremenijo. Misel, ki jo je pred leti izrekel izjemni Steve Jobs, zagotovo pije vodo.  Legendarni Albert Einstein je bil celo prepričan, da oklepanje starih vzorcev ni ključ za rešitev naših težav. Kvečjemu je prav oklepanje ustaljenih vzorcev recept za neuspešnost. Menil je, da je problem možno rešiti le tako, če nanj gledamo drugače. Iz drugega zornega kota, iz druge perspektive.

podmojimoknom3

Misli, ki na papirju zvenita precej dobro in navdihujoče, sta večkrat prestali ultimativni test tudi v praksi. O norosti, drugačnosti in pogumu sem začela razmišljati pred dvema dnevoma, ko je Nobelov odbor podelil Nobelovo nagrado za mir mladi Malali Jusafzaj.

Dekle iz Pakistana, ki se je pred dvema letoma oziroma pri rosnih petnajstih odločilo, da se bo zavzeto borilo za pravice deklic do izobrazbe. In čeprav jo je hrabra odločitev skoraj stala življenja, se Malala ni ustavila.

Ko je 12. julija lani na sedežu OZN spregovorila pred politiki svetovnih velesil, je navdušila z znamenitim stavkom: »En otrok, en učitelj, en svinčnik in ena knjiga lahko spremenijo svet.«

Stavek, s katerim je otrok iz Pakistana povedal več, kot tisoč kriznih konferenc v zadnjih desetletljih. Zagotovo pa je to bil tudi stavek, ob katerem je bilo verjetno marsikateremu diplomatu na OZN nerodno.

podmojimoknom4

Odmevni lanskoletni govor in nedavna nagrada deklici iz Pakistana sta vsaj za hip sprožila razmišljanje o napredku in o doseganju nedosegljivega.

Da bi lahko dosegli nedosegljivo, potrebujemo dvoje. Nedosegljivo si moramo zares želeti, a hkrati moramo storiti nevideno. Nekaj, kar še nikoli nismo. Nekaj norega. Dejstvo je, da je napredek dosegljiv le s spremembami. Mišljenja, duha in srca.

Ja, spremembe se začnejo najprej v srcu. Tako kot pravi pesem skupine Muff: le ❤ je bistvo! 🙂

podmojimoknom5

Advertisements

O samozavesti uspešnih ljudi…

Follow my blog with Bloglovin

Ameriška pevka in igralka Bette Midler je nekoč podala zanimivo izjavo o uspehu. Namreč, najhujše naj bi bilo spoznanje, da ob zmagoslavju težko najdeš nekoga, ki ti uspeh zares iz srca tudi privošči. Izjava, ki pije vodo v nešteto primerih.

Če uspeh ni ravno »naš«, nanj radi gledamo z dvignjenim nosom. Pa naj bo to v šolskih klopeh, kjer so piflarji bili od nekdaj osovraženi. Ne, da so se marljivo učili in garali za lepe ocene. Ne. Bili so ljubljenci prfoksov. Čez desetletja se podobna zgodba ponavlja tudi v službi. Ne glede na dosežke in zavidljive rezultate na delovnem mestu se prej ali slej najde nekdo, ki bo zatrjeval, da so ti posledica vez in poznanstev ali pa preveč ogretih odnosov s šefom. Zavisti in glodanju se ne morejo izogniti tudi megalomansko uspešni. Na primer podjetniki, ki so pristali na letošnji lestvici najbogatejših Slovencev. Ti hitro postanejo tarča vprašanj medijev, ki poizvedujejo, kaj neki delajo s toliko denarja in kakšen je izvor njihovega premoženja.

podmojimoknom34

Nedvomno, uspeh dviguje bistveno več prahu kot ga dvigneta povprečnost in sivina. Zabavno je opazovati komentatorje in vsesplošne poznavalce tujega uspeha. Ti navadno pozabljajo, da ni bližnjic do uspeha. Da je pot navzgor strma in naporna. In da jo je potrebno prehoditi po stopnicah. Pozabljajo, da je za uspeh potreben otroški entuziazem. Ter da pravi neuspeh ni v padcu, temveč v pasivnosti.

podmojimoknom32

No, na drugi strani je še bolj žalostno spremljati odzive uspešnih… Kdo se recimo ne spomni piflarja iz šole, ki mu je bilo nerodno pred razredom, ker je odličen? Ali pa sodelavca, ki je prej ali slej bil izobčen iz kolektiva zaradi svoje uspešnosti? Še več, še tisti, prej omenjeni megalomansko uspešni, pred mediji govorijo, da sploh niso tako uspešni in bogati. Da si (pri vseh milijonih) komajda kaj privoščijo, saj so ves čas v poslu in garajo.

Spet drugi gredo še dlje. Starša prikupnega govorečega mačka se skrivata pred kamerami in o svojem uspehu ne želita govoriti. Drznem si predvidevati, da nista ravno kriminalca, če pa sta, bo prej ali slej z njima opravila roka pregona. 🙂

Začela sem se spraševati, zakaj bi jim moralo biti ob uspehu nerodno? Ker radi sežejo po zvezdah? Ker zanje ni nič nemogoče? Ker niso enako pasivni kot večina? Zato. Ker v svojem delu izstopajo tako, da jih ne moreš spregledati, tudi če bi to hotel. Zato, ker je njihov uspeh največje maščevanje pasivnosti. Zato!

Ni jim potrebno biti nerodno. In ne rabijo se sramovati svojega uspeha. Ker uspeh se ne zgodi slučajno, po nesreči.

Še več, ko jih drugi vprašajo, na kaj so pri sebi ponosni… Takrat naj jim odgovorijo: »NA VSE. NA ČISTO VSE.« 😉

podmojimoknom28

Neznosna lahkost svetovanja

Pred časom mi je pod roke prišel zanimiv odstavek, ki me je spodbudil k pisanju današnjega zapisa…

»Če ste samski, vas sprašujejo po zaročencu. Če ste zaročeni, vas sprašujejo, kdaj se boste poročili. Ko se poročite, vas sprašujejo, kdaj boste imeli otroke. Ko imate prvega otroka, vas že sprašujejo po drugem. Če se ločite, sprašujejo, zakaj. Če poskušate ponovno zaživeti, sprašujejo, zakaj tako hitro…«

Hkrati sem malo za tem prejela nesebičen nasvet, da je sedaj zame idealen čas, da stopim v zvezo in da svoj samski status transformiram v vezanega ali nekaj njemu podobnega. Verjetno ne rabim razlagati, da nasveta nisem iskala in da je ta prišel kar sam od sebe. Zabavna reč, da je nasvetek priletel ravno od osebe, ki je daleč od ambasadorja srečne zveze. In ne, temu dejstvu se nikakor ne posmehujem. Zabava pa me dejstvo, da je tuja zelenica vedno bolj zanimiva od domače. 😉

podmojimoknom13

Zaradi nesebičnih nasvetov sem začela razmišljati o tem, kako ljudje hitro in velikodušno podelimo nasvete tudi takrat, ko nas zanje najmanj prosijo. Saj poznamo te znamenite stavke: »Veš, če bi jaz bil na tvojem mestu bi brez oklevanja naredil tole…«

Nedvomno, vsekakor je vloga svetovalca enostavnejša od vloge posameznika v stiski. Latinski pregovor celo pravi, da nasvete z lahkoto delimo bolnim takrat, ko smo sami zdravi. 🙂 Resnično drži, da sit lačnega ne razume ali pa enostavno ne želi razumeti… Na drugi strani pa je zanimivo spremljati reševanje težav (prej omenjenih) svetovalcev. Nenadoma življenje ni več peresno lahko. 

Naravnost zabavno je, kako smo ljudje nagli in hitri z nasveti vsem okoli sebe, ko pa pride do trenutka, da bi te nasvete upoštevali pri sebi, pa enostavno pogorimo. Vsekakor ni daleč od resnice tudi ugotovitev Johna Churtona Collinsa. Rekel je, da je potrebne več modrosti pri uporabi kot pa zgolj pri dajanju nasvetov.

podmojimoknom14

Menim, da zna biti deljenje nasvetov precej nevarno. Sploh v primeru, ko posameznika ne poznaš ravno najbolje. Pred leti sem v nekem časopisu prebrala zabaven moto Luke Špika. Hudomušno je izjavil, da je njegov življenjski moto precej preprost stavek. To je: »Brigaj se zase.« 🙂

Prav tako je modro spregovoriti takrat, ko te po mnenju vprašajo. Morda velja tudi razmisliti, če posameznik, ki je v stiski, potrebuje samo sočuten pogled ali pa sogovornika brez komentatorske vloge, ki bo le poslušal njegovo izpoved?

In kaj, če morda tisoč besed ni odgovor na težavo? Morda pa se kdaj odgovor skriva tudi v tišini. 😉

podmojimoknom15

Sprenevedanje po slovensko

Pred slabimi štirinajstimi dnevi je Slovenijo zaobjel pravi medijski cunami. Zgodba, ki jo danes na sončni strani Alp pozna že vsak. Ravnatelj srednje šole naj bi si med odmorom v kabinetu oralno privoščil učiteljico matematike. Nesreča je hotela, da je omenjene strasti ovekovečila kamera nadebudnega srednješolca. In da bi bil njegov občutek moči še večji, se je odločil posnetek divjih šolskih strasti deliti z vesoljno Slovenijo.

Ta je ponujeno kost zagrabila kot stekel pes. Devetsekundni pornič (?) je na medmrežju in v medijih zaokrožil kot virus. V 24 urah je postal najbolj gledan posnetek na Slovenskem. Na družabnih omrežjih se je na ta račun zvrstilo na tisoče komentarjev. Od posmeha do obsojanja podivjanih hormonov učiteljev. Drugi pa so se zgražali nad učencem, ki si je drznil snemati in nato javno objaviti posnetek popolnoma »naravnega  početja.«

podmojimoknom14

No, in ko se je že morda zazdelo, da je stvar iz glavnih naslovnic dokončno poniknila, je ravnatelj pred dnevi poskrbel za presenečenje s priznanjem, da je na posnetku navsezadnje on. Včeraj zvečer pa je odjeknila novica, da se je ravnatelj pod težo vseh pritiskov zlomil in svojo zgodbo zaključil s samomorom…

Mediji o žalostni novici praktično niso poročali, nekateri so jo potisnili v ozadje dnevnih novic, tretji pa so se elegantno ovili v molk. No, medtem, ko so se mediji ovili v tišino, je ponovno završalo na družabnih omrežjih. Tokrat so sledile groteskne obsodbe medijev in javni pozivi k odstopom urednikov medijskih hiš. Pisalo se je o grozljivi ravnateljevi usodi in prizadetih svojcih. Sedaj so se odprle tematike, o katerih smo lahko pred štirinajstimi dnevi le sanjali. Naenkrat se je pojavilo na tone družbeno-odgovornih posameznikov, ki so postali zgroženi nad novinarsko politiko. Res ne vem, kje so se ti isti intelektualci potikali ob začetku afere? Nemara pa jih je afera zajela »šele« štirinajst dni kasneje, ko se je zgodilo najhuje?

podmojimoknom3

Sicer sem se od javnega polemiziranja na to temo distancirala. Priznavam pa, da ob začetku afere nisem bila navdušena ne nad odprtimi načeli in nazori glavnih akterjev posnetka, prav tako pa tudi ne nad drznostjo srednješolca, ki je zgodbo dveh posameznikov vzel v svoje roke in jo podelil s širno Slovenijo. Prepričana sem (bila) namreč, da obstajajo primernejši prostori za deljenje intime dveh poročenih ali pa ljubimcev, kakor koli. Moje mnenje je (bilo), da seks (učiteljev ali učencev!) v šolo ne spada. Hkrati sem očitno naivno prepričana, da starši poučijo otroke o tem, da pametne naprave lahko hkrati prinašajo korist, kot tudi istočasno veliko škodo. Ampak to je le moje naivno mnenje, ki ga ohranjam enakega, ne glede na dogodke, ki so temu sledili.

Hkrati pa me je ob dogodkih, ki so se odvili v zadnjih 24 urah, spreletel srh in občutek groze. S spleta so izginile glasne obsodbe in zgražanja. Kamenjanja je bilo naenkrat konec. Ravnatelj je iz grešnika prešel v ubogo žrtev. In pozor: žrtev medijev in ne krvoločnih komentatorjev, ki so se ob posnetkih še ne dolgo nazaj naslajali. Pričel se je cikel sprenevedanja. Nenadoma so za nastalo situacijo okrivili medije. Medtem pa dežurnega krivca za serijske klike in mastna komentiranja šolskega posnetka niso iskali.
Hkrati ni nikogar obšla misel o precej znanem dejstvu. Raja najraje posega po precej rumenih vsebinah. Najbolj brane so Slovenske novice, najbolj gledani pa resničnostni šovi z lahkotnimi vsebinami. V manj kot dnevu se je izkazalo, da je v Sloveniji dva milijona prebivalcev s štirimi milijoni obrazov. Oh, Slovenija, mar te ni sram?

podmojimoknom13

Zasmehovanje tuje bolečine

Ljudje radi rečemo, da je smeh pol zdravja in da bi bilo življenje lažje, če bi se več smejali. Drži, humor je imenitna začimba, ki popestri pust in dolgočasen vsakdanjik. A hkrati, če je te začimbe preveč, jed ni več tako lahko in prijetno prebavljiva. Na kaj pravzaprav mislim?

O mejah sprejemljivega humorja sem začela razmišljati pred tedni, ko so se v nekem kratkem časovnem obdobju pred menoj zvrstili zanimivi dogodki. Bilo je eno izmed juter, ko sem se pripravljala na odhod v službo. Navadno jutranje priprave potekajo v družbi jutranjega programa ene izmed slovenskih radijskih postaj. Bil je teden, ko se je v prestolnici odvijal maraton in čas, ko se je na veliko govorilo o eboli. Bolezni, ki je prizadela na desettisoče ljudi v Afriki. Rekli boste, kakšno zvezo ima maraton z ebolo… No, na omenjeni radijski postaji se je eden izmed voditeljev jutranjega programa pripravljal na udeležbo na tem maratonu. Med udeleženci teka pa je bil tudi športnik, kenijskega rodu.

Osrednjemu voditelju jutranjega programa se je zdelo primerno, da svojega kolega spodbudi k hitremu teku tako, da namigne na ebolo, ki naj bi jo prenašal Kenijec. Češ, teci hitreje, da se ne nalezeš. Temu je nato v studiu sledil glasen krohot.

Čez nekaj dni je na isti radijski postaji sledila še ena iz žametnega izbora. Tokrat se je v eter javil poslušalec, ki je z radijsko postajo želil deliti trenutno prometno stanje. No, v resnici je želel vesoljni Sloveniji povedati, da se s svojo družbo vozi kvalitetno vinjen. Kdor misli, da radijska postaja česa takega ni želela deliti s slovenskim občestvom, je naiven. Še več. Iz posnetka, iz katerega se je jasno razbralo, da se pijana družba vozaka po slovenskih cestah, se je razvila »dobra« osnova za štosiranje na temo pijančevanja. Verjetno so se temu lahko smejali le tisti, ki jih alkohol na cesti ni nikoli neposredno oškodoval bodisi s poškodbo, bodisi celo s smrtjo najbližjega.

podmojimoknom1

Da pa ne bomo ostali le znotraj okvirjev naše ljube dežele, naj izpostavim še eno iz tujine. Tokrat iz bratske Srbije. Pred nekaj dnevi se je osrednji štoser Srbije, Ivan Ivanović, odločil, da se bo ponorčeval iz mladoletnih Bosank, ki so zanosile v času vojne v Bosni. Štos je šel nekako takole: »Kdor pravi, da modre čelade v času vojne v Bosni niso bile učinkovite, se moti. Poglejte namreč vse tiste mladoletne Bosanke, ki so v tem času zanosile.« No, omenjena fora ni bila tako neopažena kot prvi dve v Sloveniji. Na humorista so se spravili tako bosanski novinarji in intelektualci, kot tudi zagovorniki človekovih pravic.

Le nekaj dni po omenjenem debaklu se je Ivanović v svoji oddaji opravičil vsem prizadetim in se hkrati jel opravičevati, da je štos šel bolj na neučinkovitost dela modrih čelad v času vojne, kot pa na nesrečne Bosanke. Kakor koli, štosa tudi ob tej izdatni razlagi nisem razumela. In ne nazadnje, kdo se zmore smejati vicem na temo posilstev? No, v duhu pravega balkanskega temperamenta seveda tudi Bosanci niso ostali dolžni Ivanoviću. V jeznih pismih so mu priporočili, da naj na lastni koži (ali pa na koži svojih družinskih članic) izkusi izkušnjo posilstva, kar mu pa sploh ni bilo smešno. Še več, upal si je komentirati, da tako daleč Bosanci res ne rabijo iti. Da je to neokusno. Ponovno, zanimivo, neokusna je izkušnja takrat, ko se zgodi na tvojem hrbtu. Prej pa pač ne. Do takrat je ta lahko le osnova za še en (ne)okusen štos.

podmojimoknom4

Res, nenavadno zanimivo je, kako egocentrični smo ljudje. Naš ozki pogled seže le do mej lastnih gredic. Čez njih pa nočemo (ali pa si ne upamo) pogledati. Ko se iz luksuznega prestola nasmihamo tuji nesreči, pozabljamo, kako lahko je sreča izmuzljiva. Noro abotno je, kako lahkotno se razleže krohot na račun tuje bolečine in kako ta hitro ugasne, ko bolečina zavije pred lasten prag…

podmojimoknom6

Svi smo mi Sead Mulahasanović

Pisalo se je leto 1998, ko se je v slovenskih kinematografih vrtel film Outsider. Zgodba Seada Mulahasanovića, gimnazijca bosanskega rodu, je takrat dvignila veliko prahu in vzbudila mešane občutke. Najbolj primitivni so v tem filmu našli ogromno izvirnih štosov na račun Bosancev (beri: vseh narodov, ki bivajo južneje od Kolpe), spet bolj kritični so v njem našli ogledalo slovenski družbi, ki ni bilo prav lepo. Film je za seboj pustil mnogo sporočil. Eno izmed njih je tudi vprašanje o posameznikovem poreklu. Poreklo. Očitno tako pomembna komponenta v slovenski družbi, ki te lahko oblikuje ali pa zjebe do temelja. Tako kot nesrečnega Seada Mulahasanovića. Četudi je film orisal davno leto 1979, se zdi, kot da Slovenija 35 let kasneje ostaja popolnoma ista.

podmojimoknom1

35 let kasneje, v času veseljačenja in čarobnih decembrskih dni, je Slovenijo iztirila zgodba še enega outsiderja. Katerega outsiderja, me boste vprašali. Veste, na tistega desetletnega dečka iz Tuzle mislim. Mali kratkohlačnik se je z materjo (verjetno v želji po boljšem življenju) preselil v razvito in urejeno Slovenijo. In ja, ker je Bosanec, ga to apriori naredi outsiderja. In kandidata za to, da ga zasmehujejo razvajeni in nevzgojeni paglavci. Ti imajo pravico Bosančku očitati, da nima kaj obleči in da nima kruha. In da kako narobe je, če je Bosanc. In kot da to še ni dovolj, imajo Bosančka tudi pravico premlatiti do modric. Da bo ja vedel, da je sedaj na slovenski zemlji.

podmojimoknom3

Ja, outsider po slovenski klasifikaciji. Aha, ker je pri nas je narobe biti drugačen. Pa če si Bosanec, pohabljen, gej ali v osnovi drugačen, boš kanta za smeti vsakemu, ki si najde pet minut časa za grenjenje življenja. Pa naj bo to fašistoiden smrkavec iz šolskih klopi ali pa celo ravnatelj šole, ki bo v svetem prepričanju trdil, da si si batine pravzaprav zaslužil. Seveda. Sošolca se sme premlatiti le zato, ker ne želi oditi iz razreda! Hkrati avtoriteti šolstva ne bo niti nerodno priznati, da je nesrečnega otroka iz Bosne poslal med prave strupene kače, v razred, s katerim so že prej imeli težave. Vendar vseeno, tudi strupene kače so za Bosančka vredu, kajne. In na koncu, najbolj napačno pri vsem tem ni nasilje, ampak dejstvo, da je mama malega outsiderja zadevo pripeljala pred medije. Mar bi ja bila tiho in ne povzročala težav, saj imajo v šoli v Desklah vse pod kontrolo. Nemara bi ta isti ravnatelj šole ravnal enako, če bi se to dogajalo njegovemu otroku. Seveda, v dobri veri bi svojega otročka poslal med strupene kače in se mirno zanašal na sistem, ki nikoli (?) ne zataji.

Oh, ja, kljub vodi, ki je pretekla v 35 letih, outsiderji v Sloveniji ostajajo isti. To niso kriminalci, nasilneži, koruptivneži in podrepniki. Ne. Outsiderji v slovenskem prostoru ostajajo isti. To so čefurji vseh vrst, geji (ali po slovensko: pedri), Romi (ali po slovensko: cigani) in vsi drugačni. Lahko, da bo enkrat zmotila višina ali teža, drugič barva las in kože, tretjič kakšna telesna hiba. Ker očitno v Sloveniji brez dežurnih krivcev ali outsiderjev ne zmoremo. Potrebna nam je boksarska vreča, v katero lahko brez prestanka brcamo in jo mlatimo. In fino je, če je pri tem nema in tiha. Da udarce tiho sprejema. To imamo v Sloveniji radi.

podmojimoknom4

Pozabljamo pa, da prej ali slej v življenju pride nekdo, ki nas skuša zatreti bodisi z verbalnim, bodisi z neverbalnim nasiljem. In da nam takrat apatija do nasilja ne bo pomagala. Zato se je vsakič ob nasilju dobro spomniti na misel nemškega pastorja Martina Niemollerja…

»Najprej so prišli po komuniste, vendar nisem spregovoril, ker nisem bil komunist. Nato so prišli po sindikaliste, vendar nisem spregovoril, ker nisem bil sindikalist. Nato so prišli po Jude in nisem spregovoril, ker nisem bil Jud. Potem so prišli pome, vendar ni bilo več nikogar, ki bi v mojem imenu sploh lahko protestiral.«

RECI NE NASILJU!

Dan žena v 50 odtenkih megle

Frida Kahlo. Meryl Streep. Oprah Winfrey. Princesa Diana. P!nk. Svetlana Makarovič. Ženske z velikim Ž. Razlog, zakaj je lahko vsaka ženska ponosna, da pripada nežnejšemu spolu.

Vprašate se, zakaj so del mojega jagodnega izbora. Kljub njihovi unikatnosti in različnosti imajo vse med njimi skupni imenovalec. Upornost. Družba jim je večkrat rekla ne in jih teptala. Pa so se vdale? Nikoli.

podmojimoknom2 (2)

Frida Kahlo. Sporočilnost njenih slik in njena miselnost je še kako provocirala takratno družbo. Svoji drugačnosti je ostala zvesta do smrti. Meryl… kraljica filmskih platen. Baje so ji rekli, da je pregrda, da bi ji v Hollywoodu kdaj koli lahko uspelo. Uh, kako so se zmotili. 🙂

Oprah, za njo še kako drži verz pesmi (meni tako ljubega!) Dina Merlina… Na vrhu uvijek ima mjesta, ako se krene sa dna. Temnopolta sirota iz revnega Misisipija, ki je prilezla do samega vrha in ustvarila pravi medijski imperij. Princesa Diana. Na vsak način so jo skušali spraviti v kalup. In da ja ne bo monarhiji v zadrego. Živela je po svoje. Do svojega zadnjega diha. Pink očitajo, da vse včasih obnaša prostaško in nedamsko. Ker pač včasih preklinja in pove praktično vse, kar ji leži na duši. Pa ji je mar? Fuck and hell no. Punca tera svojo špuro. 🙂

podmojimoknom2

Ob izjavah in delih Svetlane Makarovič se trese vsa slovenska družba. Pred njeno bistroumnostjo ni varen nihče. Podmukli politiki, dvolična cerkev ali sprevržena družba. Ta dama slovenske poezije vedno znova preseneča s svojo ostrino in hudomušnostjo, ki ne prizanaša nikomur. Je zagovornica zatiranih in ubogih. In velika prijateljica živali.

Všeč mi je, da vsaka izmed teh čudovitih žensk vztraja na svoj način. Ne glede na to, kolikokrat jim družba reče, da je njihova pot zgrešena in napačna. Ker se znajo zbadljivim komentarjem le nasmehniti in z dvignjeno glavo iti naprej.

Zaradi takih velikih imen sem vsak dan posebej ponosna, da sem ženska.

Drage bralke mojega bloga… Uživajte. Ne le ob našem prazniku, temveč vsak dan. Privoščite si le najboljše. Novo oblekico in super čevlje. Razvajajte se. Uživajte v tortici v vaši najljubši kavarni sredi mesta.

Oglejte si film 50 odtenkov sive, četudi zraven kak pripadnik moškega spola nerga in jamra, kaj vam je tega treba. O, madonca, da je treba. Res je, da 50 odtenkov sive (ali megle) ne bo rešil sveta pred tretjo svetovno vojno. Hkrati verjetno tudi drži, da je film fikcija. Pa kaj potem? Se je kdo kdaj vprašal, kaj je realnega v Vojni zvezd ali pa James Bondu? Verjetno ne. Babji film jim pač gre na živce. 🙂

Kakor koli, drage moje. Svet je široko odprt za vas, da postanete vse, kar si želite. Bodite močne in odločne. In dovolite si sanjati. Tudi, ko vam drugi rečejo ne, si ve vedno recite: DA.

In kot pravi Beyonce: Women can run the world. 🙂

beyoncTULIPS