Dan žena nekoliko drugače

V moji podzavesti je dan žena zapisan kot dan, ko smo s ponosom nosili cvetje mamam, babicam, tetam in učiteljicam in ko smo kasneje, skozi proces odraščanja zardelih lic tudi same začele prejemati ljubke tulipane, nageljne ali vrtnice. Kot otroci smo v prazniku videli lepo gesto, s katero smo z drobnimi pozornosti spomnili na nam v življenju drage ženske osebe.

Leta kasneje, daleč stran od zardelih najstniških lic, pa praznik v meni odzvanja drugače. Vedno bolj nas praznik opozarja na težko priborjene pravice nežnejšega spola, ki jih nekateri (seveda ne vsi) želijo tako na silo iztrgati in odvzeti. Da o spoštovanju ženskega spola niti ne govorim.

Kljub super hitremu, modernemu in visoko inteligentnem lajfstajlu se mi dozdeva, da se z odnosom nežnejšega spola vračamo v srednji vek. Na srečo nas (še) ne kurijo na grmadah, a vse bolj smo smatrane za drugorazredne. Pa ne zgolj zaradi moškega odnosa do žensk, kje pa. Prav tako tudi ne zaradi plačnih razlik med spoloma, ki je poglavje zase. Gre za veliko širšo zgodbo.

Govorim najprej o preprostem odnosu moških do žensk, potem pa tudi o relaciji in naravi odnosov med ženskami. Vse pogosteje je v našem tolerantnem, enakopravnem in modernem prostoru zaslediti izjave, ob katerih se niti več ne zardeva, ampak nasmiha. Tako daleč smo prišli, da so tovrstne seksistične izjave postale pravzaprav smešne in sestavni del repertoarja. Repertoarja ameriškega predsednika, evropskih poslancev in sodobnega marketinga. Hudiča, v Sloveniji celo najbolj z najbolj seksistično izjavo leta zmaga ženska, Angelca Likovič, ki posiljene ženske spodbuja, da svojega  otroka donosijo in da naj pač v svoji bolečini potrpijo. Bog ne daj, da bi se trpljenja odrešile s splavom. Emancipacija pa taka, a?

podmojimoknom23

Toda žal je tu še ena dimenzija. Ženske pri vse večjem razvrednotenju lastnega spola z veseljem sodelujemo. Na pol razgaljene, seksualizirane in ponavadi v vlogi kosa mesa. Ampak saj veste, kaj pravijo. If you can’t beat them, join them. Krohotamo se neokusnim in cenenim foram na račun drugih žensk, četudi zastopamo barve istega spola. Odgovora na to, zakaj to počnemo nimam, sem pa zaradi tega vedno bolj začudena in zmedena. Smo res toliko privoščljive in uživamo pri tem, da so drugo vrgli pod avtobusom, nas pa na srečo (tokrat) ne?

Vedno pogosteje pristajamo na to, da smo lepe in samo lepe. Saj ste že slišali za tisto: »Ti bod’ sam lepa, tiho bodi in ne sprašuj preveč, pa boš super.« Tista, ki si drzne prekršiti to nenapisano pravilo in se oglaša, je hitro označena za možačo, ali pa da ga že dolgo ni fasala. Ne morem se spomniti, kdaj se je razjarjenega moškega obtožilo česa podobnega. Kvečjemu je smatran za hrusta, za pravega deca, če dvakrat dnevno kvalitetno ponori nad komerkoli.

Za konec pa si bom privoščila še posladek. To so odnosi med nami, damicami. Pomagala si bom s tistim vicem, ko se mož vrne domov ob šestih zjutraj. Bil je seveda pri ljubici, a ženi prodaja izgovor, da je prespal pri prijatelju. Ko njegova boljša polovica gre preverjat zgodbo pri prijateljih, se izkaže, prvi prijatelj zvesto pritrjuje moževi zgodbi. Drugi prijatelj trdi, da je mož ravnokar zapustil njegovo domovanje in da je na poti do žene. Tretji pa pravi, da je možek še vedno pri njemu in da še vedno sladko spi. 🙂

Pitaj Boga, kako bi šel tale vic v ženskem svetu. Malo bom pikra, a najverjetneje ne bi bilo čudno, če bi se našla prijateljica, ki bi nezvesto prijateljico sama za lase obesila na bližnjem drevesu ali kaj podobnega.

Tovrstna dogajanja v družbi in medosebnih odnosih kažejo, da je dan žena iz mojega otroštva le še duh iz steklenice. Seveda, da se obdarujemo in da smo še vedno pozorni drug do drugega. A ne gre več za pozornost v obliki daril in rož (ki so sicer super 🙂 ), gre za osnovno spoštovanje, ki ga darila ne morejo odtehtati. Vem, da je moje letošnje razmišljanje o tem prazniku in ženskah bolj podobno feminističnemu pamfletu, kot pa voščilu. A vseeno, moram ga obelodaniti. Zdi se mi, da bo praznik za nas postal dan opomina. Da naše pravice, status in položaj v družbi niso samoumevni. Dan, ko morda pokažemo, da naša vloga ni le v kuharicah in viteških romanih, kjer čakamo, da nas reši usmiljeni vitez. Da Trnuljčice prenehamo z dremanjem in da se preprosto postavimo zase.

In to tako, da nam bo vseeno, kaj bodo rekli drugi, ko norimo in cepetamo za svoje ali tuje pravice. Tako, da bomo sebe spet postavile na prvo mesto, kjer sedaj po nepotrebnem kraljujejo drugi.

Le tako bomo sporočile, da je cvetje na 8. marec res lepa pozornost, a da jo zahtevamo vsak dan v letu. Ne v obliki cvetja, temveč osnovnega medsebojnega spoštovanja.

P.S. Pa lep emancipiran praznik, drage moje. 🙂

podmojimoknom24

Danes sorodna duša, jutri tujec

Bil je eden izmed tistih lenobnih in soparnih večerov v letošnjem juniju. Krajšala sem si ga s poslušanjem glasbe, ki me je iznenada pripravila do razmišljanja. Natančneje, o stihih meni izredno ljubega poeta in vsestranskega umetnika, Dina Merlina.

Merlin, ambasador Sarajeva, ki v svojih besedilih slika pisano mavrico vseh človeških čustev.

Do pisanja me je pripravilo besedilo pesmi Na vi:

Zbog tebe, bez potrebe
ti i ja smo več odavno prešli na vi,
zbog tebe, bez potrebe
ti i ja smo jedno drugom dušmani [sovražnika]…

Omenjene vrstice so me pripravile do razmišljanja o tem, kako nas določeni trenutki in izkušnje pripeljejo do najrazličnejših razkolov. Družinskih vezi, prijateljstev ali celo zvez. Celo z namenom sodelovanja sestavljamo države ali raznorazne skupnosti, nato pa jih nasilno rušimo, navadno v želji po nečem boljšem (?).

Nič kaj nenavadnega boste rekli, da je življenje sestavljeno iz nenehnih začetkov in koncev. In tako se to vrti v krogu. Pravimo tudi, da se nekatera vrata morajo dokončno zapreti, da bi lahko vstopili v novi, boljši začetek.

Nekaj zaključujemo, da bi lahko začeli z nečim novim. Dobro, vse lepo in prav. Vemo, da določeni odnosi odslužijo tako, kot nekatere stvari. Sčasoma jih bodisi prerastemo, jih ne rabimo več in življenje gre enostavno dalje.

Torej, kaj me je v vsem tem pripravilo do razmišljanja?

To, da vsi zaključki niso vedno narejeni v miroljubni maniri. Kljub temu, da se tovrstnih zaključkov poslužujemo v želji po lepši in boljši prihodnosti, odnose pretrgamo do surove skrajnosti. Z ljudmi, s katerimi smo si nekoč bili blizu, ali pa smo za njih celo trdili, da so naše (prijateljske ali ljubezenske) sorodne duše, postajamo dušmani [sovražniki].

Sprašujem se, zakaj. Mar ni možno zakona, prijateljstva ali krajše zveze končati miroljubno? Seveda se vsi našteti iz kategorije navadno zaključijo zato, ker stvari niso več tako roza lepe, kot so bile na začetku. Razumljivo, nekateri se potem odločijo za ohladitev odnosov. In to na precej sovražen način.

Toda vseeno je na moč zanimivo naslednje: do nedavnega smo si s temi osebami delili najintimnejše trenutke, si zaupali najbolj osebne bolečine in skrivnosti. Vse to zato, ker smo globoko v sebi vedeli, da je s to osebo dovoljeno deliti vse. Da nas ne bo izdala. In da vse to lahko. Ker sta se dva našla in enostavno začutila. Naenkrat pa je nastopil trenutek, ko se je sorodna duša prelevila v popolnega tujca.

Pa je zato potrebno skruniti celotno zgodbo, četudi je obsegala vse odtenke mavrice, tako najbolj temne, kot najbolj svetle? Je res potrebno, da spomine vrednotimo le v črni in beli barvi? Ali ni morda vmes kaj sive, ali pa celo vijolične barve?

Ali res tako hitro pozabimo, kako smo z (danes odtujenimi in pozabljenimi) prijateljicami presedele ure in ure na šolskem igrišču in se krohotale prigodam s fanti? Kaj pa tisti čarobni, najbolj medeno sladki trenutki z bivšim ali bivšo? Tisti prijetni sprehodi v objemu po mestu, ko je čas obstal za oba in drugi niso obstajali.. Je vse to potrebno zavreči in zakopati?

Je pri vsem napisanem rušenje do temeljev res potrebno? Res, da se od nečesa poslavljamo, z namenom, da odpremo vrata novemu.

Toda, ne glede na izboljšane verzije prihodnosti, ki so pred nami, se vsi prej ali slej sprehodimo tudi skozi sobane preteklosti in spominov. Takrat bo sovražnost pozabljena. Število dobljenih bitk z namišljenim sovražnikom tudi.

Šteli bodo le spomini vijolične barve. V to sem prepričana. 🙂

Pod mojim oknom

Poklic: mazohist

Ljudje dostikrat pravimo, da je lajf naporen in da ne prizanaša. Pogosto v življenju naletiš na ovire in izkušnje, ki te ali utrdijo ali pa v celoti dotolčejo.

Na svoji poti srečuješ različne posameznike. Skupaj s tabo soustvarjajo pisano zgodbo življenja. Nekateri v njej ostajajo od prvega do zadnjega poglavja, spet drugi nastopajo sicer kot padalci, ki se pojavijo le v parih poglavjih, a nimajo zato nič manj pomembne vloge. Dostikrat so prav oni tisti, ki puščajo pomembne lekcije, včasih tudi rane, ki se nato celijo še lep čas po tem, ko so zapustili prizorišče tvoje zgodbe.

Hkrati se tolažimo, da so prav izzivi, vzponi in padci tisti, ki so gonilo osebne rasti. Da bi nam bilo brez njih kar malo dolgčas. Verjetno bo to držalo. Ni vzpona brez padca. In ni padca brez rane ali praske.

V osrednji zgodbi sem glavnega akterja namerno pustila za konec. Kakšna je njegova vloga pri izzivih, ki mu jih skupaj s padalci namenja življenje? Kako se sooča z njimi? Si kdaj prizanese ali pa se (četudi se po slovensko ne spodobi) celo potreplja in pohvali? Ali pa si raje nasipa soli na nezaceljene rane?

Pred nekaj dnevi me je namreč za trenutek pretresla novica, da si je moja (sedaj že bivša) boljša polovica našla novo boljšo polovico. Priznam, le za trenutek se je nabrala neprijetna kepa v grlu in občutek slabosti. Ne, ne daje me želja po prežvekovanju že prežvečenega. Najin razhod je bil popolnoma logična posledica dolgotrajnih prepirov in slabe volje. Ko enostavno več ne gre, moraš narazen.

No, kakor koli, četudi sem razhod do tistega trenutka razumela kot nekaj najbolj logičnega, me je za kratek čas prevzelo razmišljanje o tem, če razhod le ni bil tako logičen. K sreči mi je jasnejše uvide v situacijo ponudil dobri prijatelj Silvij. Osvežil je spomin na razloge, ki so botrovali k razhodu. Slika je bila v trenutku jasna, čeprav se je moja muka še pred trenutki zdela nevzdržna.

Vse to me je pripeljalo do razmišljanja o življenju in ljudeh, ki nam ne prizanašajo. So res le drugi tisti, ki nas prizadenejo? Kolikokrat pa po nepotrebnem prizadanemo sami sebe?

Kolikokrat se kar sami dajemo v nič? Kolikokrat si rečemo, da smo premalo uspešni v službi? Da so rezultati, ki jih dosegamo slabi, četudi jih drugi kujejo v zvezde? Da smo premalo vredni? Da so drugi boljši ali lepši? Da nam nikoli ne bo uspelo?

Kolikokrat obnovimo zvezo, za katero že vnaprej potihem vemo, da se ne bo obnesla? Kolikokrat počnemo stvari, ki se nam upirajo in hkrati vemo, da nam bodo škodile?

Lahko bi rekli, da smo postali pravi poklicni mazohisti. Zavedamo se ne, koliko časa posvetimo maltretiranju sebe… Ne mine dan, ko si tako ali drugače dopovedujemo, da nečesa nismo vredni. Zato se vedno znova zadovoljimo z drobtinicami, nato pa tarnamo, kako smo lačni.

Kratko popotovanje v preteklost in hitra vrnitev v sedanjost ste me pripeljali do odločitve. Poklicna mazohistka se bo morala upokojiti. Nadomestila jo bo vesela bojevnica, ki bo drobtinicam glasno rekla NE! 🙂

Podmojimoknom24

Obsojam, torej sem.

Pred dnevi je svet pretresla novica o smrti neponovljivega igralca Robina Williamsa. V nekem članku so ga opisali kot nezaustavljivo silo narave, komičnega genija, ki ga je gnala želja po resnejših, zahtevnih vlogah.

Medtem, ko so svetovni in domači mediji njegov prezgodnji konec označili za tragičnega, so se na družabnih omrežjih in omizjih razvnemale popolnoma drugačne teme. Od tega, kakšen strahopetec je bil v resnici Williams, do tega, kako neumno je zaključil svojo zgodbo, češ, da bi zaradi svojega dobrega finančnega stanja lahko užival v radostih življenja. Spet drugi so se razburjali, zakaj neki se posveča toliko pozornosti nekemu Robinu Williamsu in ne na primer Jožka iz Zgornje Kungote, ki tudi trpi za depresijo.

Stara indijanska modrost pravi: »Če hočeš resnično razumeti drugega človeka, moraš najprej prehoditi miljo v njegovih mokasinih. Vendar tega ne moreš narediti, če prej ne sezuješ svojih.«

Priznati moram, da me odzivi ljudi niso ravno presenetili. Pogostokrat smo pravi strokovnjaki za podajanje mnenj in sodb  o življenju drugih. Še bolj smo neprizanesljivi do tistih, ki jih ultra dobro poznamo iz TV ekranov ali naslovnic revij. »Seveda, da je pijanec in na robu depresije, če ima pa polno rit denarja!«

podmojimoknom1

Četudi je obsojanje drugih (še najraje v ljubki anonimnosti vzdevkov in lažnih profilov na družabnih omrežjih ali pa znotraj ozkoglednih, zafrustriranih omizij) postalo prava folklora, si ne morem kaj, da se ne vprašam, kaj pravzaprav vemo o tistih, ki jih v tistem hipu radi pribijamo na križ? Tega ne sprašujem zgolj zaradi nedavnega samomora znanega igralca, temveč tudi zaradi vseh ostalih, ki se prej ali slej znajdejo na seznamu glodanja.  

Redkokdaj se v tovrstnih debatah zasledi vprašanje o razlogih za dejanja, ki jih s tako lahkotnostjo preziramo pri drugih. Tudi, če še kje obstajajo norci, ki bi radi svetu sporočili svoje razloge za določena dejanja, ostaja vprašanje, če bi jih kdo sploh poslušal. To bi terjalo preveč napora, zato se lotimo bližnjice. Sodbe tretjega.

Če se je včasih še reklo: »Mislim, torej sem.«, danes zagotovo prej velja »Obsojam, torej sem.«

Zanimiva dvoličnost se dogaja v obratni smeri, to je takrat, ko se sami znajdemo na ražnju. Če smo še prej bili vrhunski sodniki tujih grehov, se tokrat (brez da bi trznili) prelevimo v briljantne zagovornike lastnih napak.

Dejstvo je, da nobene stvari ne razumemo in nočemo razumeti vse dokler se ta ne zgodi nam. Takrat se bolečina izkristalizira. Takrat ni več prostora za sodbo. Izgine.

podmojimoknom3

Med nami velja tiho prepričanje, da bo portret (beri sodba) veliko povedal o portretirancu. Toda ne. Slika na portretu vedno odraža tudi podobo slikarja. In ta je lahko prav grozljiva. Pa se tega zavedamo? Najverjetneje ne. Lažje se je ukvarjati z drugimi in besneti, zakaj je trava na sosednjem vrtu bolj zelena od naše.

Če ne drugega, nas lahko tolaži kilavo spoznanje. Žalost ne zaobide nikogar. Niti Robina iz bleščečega Hollywooda, niti Jožka iz Zgornje Kungote. So stop judging!

podmojimoknom4

 

Čustvena drama na Facebooku

Nemalokrat se mlajša generacija muza in nasmiha vrednotam svojih prednikov, ki naj bi bile zastarele in precej za časom. Najpogosteje se na listi posmeha najde vsesplošna skrb o tem, kakšno bo mnenje drugih. V večini primerov smo se mladi (beri: mlajši) temu smejali. Zakaj zaboga bi bilo mnenje sosede Milke pomembno? Kdo pa je ona, da nam lahko narekuje način življenja?!

Sveto smo si tudi tukaj prisegli, da zagotovo ne bomo taki kot starši. Da se bomo za razliko od njih na mnenje okolice požvižgali. Pha! Da bi nam okolica diktirala lajfstajl in omejevala svobodo? Nemogoče. To se nam ne more zgoditi.

No, če je morda ta obljuba še pila vodo v mladosti, jo je zagotovo izpila ob prihodu Facebooka. Trenutke, ko se je paleto pisanih čustev sharalo v najožjih družabnih krogih v najljubšem lokalu, so nadomestili časi sharanja Facebook statusov. Po novem tako ni potrebe, da bi se s prijateljem odpravil na sprehod ali pijačo, enostavno si odpreš njegov Facebook profil in prečekiraš d-lejtest. Večina je s svojimi objavami tako velikodušna in ažurna, da si lahko zlahka na tekočem.

Tako sem v začetku avgusta dolgčas preganjala prav na najbolj priljubljenem medmrežju. Večina virtualnih prijateljev je pridno objavljala svoje dopustniške fotomateriale, peščica je zbirala všečke na račun sličic svojih prikupnih otrok. Spet tretji so vzdušje na spletu popestrili z glasbo po njihovem okusu. No, izmed vseh je najbolj izstopala objava Aleksa, ki je z virtualnim občestvom delil vest o svojem stanu. Nič več solo, tokrat v življenju strumno stopa v dvoje. S Sanelo. Temu je seveda sledila slika, kot dokazni material novega statusa. Pod sliko so se vrstile ovacije in čestitke prijateljev. Aleks je pod sliko zadovoljno ugotavljal, da ima ta  več kot 50 všečkov. 🙂

V nadaljnjih dnevih je novopečeni par pridno nadgrajeval svoje statuse in slike z zaljubljeno motiviko. Tako sta na primer danes bila objeta poslikana na sedežni, jutri pa (ponovno objeta) v domači kuhinji. Seveda sta slike nadgradila z izjavami, polnimi kipečih čustev. Občinstvo pa je vse to nagrajevalo z všečki in spodbudnimi komentarji.

Slabih štirinajst dni po razodetju njune sreče se je na Sanelinem zidu pojavil jezen komentar na račun nasprotnega spola. Minuto za jezno objavo je sledila generalka na profilu. Dekle se je lotilo čistilne akcije obsežnega foto-kolaža, ki je nastal v zadnjih dveh tednih. Enako stanje je bilo tudi na Aleksovem zidu.

podmojimoknom1

No, s tem se čustvena drama na Facebooku ni zaključila. Naslednji dan je par nastopil v novi preobrazbi. Tokrat je Aleks svoj profil združil s profilom svoje drage. Torej, na Facebooku nista več nastopala posebej, kot Aleks in Sanela, temveč kot Aleks Sanela. Oh. Dve duši. En Facebook profil. In eni možgani.

podmojimoknom2

Po vsem tem je nedvomno to, da so zveze dandanes veliko težje, kot so bile včasih. Pogovore v živo so zamenjali telefonski klici. Z SMS sporočili smo se lotili reševanja strastnih in razgretih prepirov. Izmenjavo čustev v dvoje smo nadomestili s Facebook statusi, ki jih raje (kot le v dvoje) delimo s širnim svetom. In nato preštevamo všečke.

Ob vsem tem si ne morem kaj, da me ne prevzame nostalgija po nekoliko drugačnih časih. Ko je romantičen poleten večer predstavljal sprehod v dvoje po Tivoliju… Ali skupno uživanje in krohotanje ob dobrem filmu. Pa srebanje rdeče kapljice, ki je pozen večer prevesilo v romantično zgodnje jutro. Vse to v dvoje in daleč stran od vesoljnega Facebooka…

So res po vsem tem starejši tisti, ki so vredni našega posmeha? Stop… ’cause maybe the joke is on you. 🙂

podmmojimoknom3

Hlastanje za (ne)dosegljivim

Z gotovostjo bi lahko trdili, da posamična obdobja v zgodovini bolj ali manj drastično spreminjajo ljudi in njihov način življenja. V sklopu tega pa se zagotovo spreminjajo tudi vrednote posameznikov. Lep primer za to je tudi trenutno obdobje, ki ga je poleg surovega kapitalizma znatno zaznamovala gospodarska kriza.

In če res vsako obdobje s seboj prinaša svoje vrednote, je to naše s seboj nedvomno prineslo vztrajnost. Prepričani smo, da prav z vztrajnostjo (ali trmo) lahko dosežemo vse in še več. Vsaj tako govorimo na vseh nivojih. In s tem začenjamo zelo zgodaj. Že pri otrocih v vrtcu in osnovni šoli. Če bodo vztrajni in pridni, bodo imeli lepe ocene, jim bodo te omogočile vpis na ugledne šole. Zgodba se stopnjuje tudi v srednji šoli, nadaljuje na fakulteti in ne preneha tudi z vstopom na trg dela. Tokrat k vztrajnosti spodbujajo delodajalci, ki obljubljajo nagrado in dostojno plačilo za najbolj pridne.

In tako je več ali manj v vseh sferah življenja. Ni ga posameznika, ki prej ali slej ne bi moral komu dokazati, kako vztrajen in borben je v resnici.

Tudi sama v zdravi vztrajnosti ne vidim nič slabega. V kolikor ta izhaja iz zdravega športnega duha, sem prepričana, da je ta prej ali slej nagrajena. Sploh v okvirih izobraževalnega in poklicnega sistema. Ne nazadnje se ta splača tudi v športu.

Vseeno se mi je lepega popoldneva porajalo vprašanje, ki pa (brez skrbi! 🙂 ) ni izviralo iz lenobe. Kdaj pa se nam vztrajnost ne splača oziroma je ta kar odveč?

Pisal se je oktober leta 2008, ko je Iva zamenjala službo. Odločila se je za delo v velikem podjetju, ki se je ukvarjalo z marketingom. Prvi teden je bil bolj ali manj namenjen uvajanju, ki ga je prevzel dolgoletni sodelavec, David.

Ta je v podjetju bolj kot zaradi dolgoletnega staža izstopal po izgledu. Vsaj pri ženskemu spolu. Kako tudi ne? Plavooki samec v zgodnjih tridesetih, visoke rasti, bujnih rjavih las in zagorele polti je bil prava paša za ženske oči. Za nameček je poba po hiši slovel kot pravi šarmer. Ni je bilo dame, ki kdaj ne bi bila deležna komplimentov na račun svojega izgleda, bistrosti ali česa tretjega. Četudi so ga ženske v službi oboževale, so vse (razen Ive) vedele, da je fant metulj, ki se v ženske mreže ne pusti ujeti.

Tako je fant svoj pohod nadaljeval tudi pri Ivi. Poleg službenega znanja je velikodušno delil tudi komplimente o Ivinem izgledu, kako se okusno oblači, zakaj je samska, če je tako lepa in podobno. Ker je iskrica preskočila tudi pri Ivi, ga je nekega dne po službi povabila na kavo. Po dolgem času je končno uživala na kavi s pozornim in neznansko šarmantnim znancem. Iz tega bi pa lahko le nekaj bilo, si je mislila.

Četudi se njun odnos ni bistveno premaknil in čeprav je David s svojimi komplimenti zasipal praktično celoten oddelek, se je novinka začela zaljubljati, Don Juan pa je užival v še eni padli žrtvi.

Z Ivo je bilo drugače. Ta je vse aktivnosti posvetila Davidu. Če je na primer delal dlje kot ona, ga je zvesto čakala pri recepciji, da bi skupaj šla domov in nato na kavo v mesto. Ko je končno zaključil, sta se odpravila v najbližji lokal in si privoščila pijačo ali večerjo, ki jo je navadno plačala ona, saj je on (skoraj) vedno pozabil svojo denarnico. Če ga je kdaj poklicala med vikendom, da bi se dobila, jo je zavrnil z izgovorom, da nima časa.

 podmojimoknom1Kljub temu, da so jo sodelavke opozarjale, da je metulj neulovljiv, se Iva ni dala. David ji je namreč stalno podajal šifrirana sporočila, ki jih je nato analizirala v krogu svojih najboljših prijateljic. Te so ugibale, če fant morda ni prebolel pretekle zveze ali pa da želi enostavno počasi vstopiti v zvezo. Nobeni izmed njih pa se ni utrnila misel, da fant Ivo enostavno izkorišča.

podmojimoknom

Kakor koli, razodetje o Davidu je prišlo čez nekaj mesecev v najslabši obliki. Bila je ena izmed službenih zabav, kjer je alkohol tekel v potokih. Tudi pri Davidu, ki se je tisti večer odločil, da bo Ivo ignoriral in da se bo raje posvetil zabavanju nove mlade sodelavke. In to kar vpričo Ive.

Od tistega dne dalje se je Iva ohladila, z Davidom je v službi govorila le takrat, ko je bilo nujno. Prav tako se ni več odzivala na njegove klice in obupana SMS sporočila, v katerih jo je spraševal, kje je zavozil. Nekega dne, ko je v elektronskem sporočilu njeno ignoriranje označil za nesramno, mu je končno odpisala. Prijazno mu je odgovorila, da je zelo prijazen fant, vendar da enostavno več nima časa za kave. Dodala je, da je prepričana, da (če kdo) bo on tisti, ki bo pomanjkanje časa najbolj razumel. S tem je tisti dan David pridobil (najverjetneje) prvo sodelavko, s katero je imel striktno profesionalen odnos. 😉

Če se kje vztrajnost zagotovo ne splača, je to v tako imenovanih enosmernih odnosih. Saj veste tistih, kjer se ena oseba postavlja na trepalnice, skače skozi ognjene obroče, dela salte in druge kaskaderske podvige z namenom, da pridobi naklonjenost in ljubezen druge osebe, ki je do vsega tega brezbrižna.

Še bolj zanimivi so primeri tistih, ki brezbrižnost skrivajo in se pretvarjajo, kot da jim je mar. Na koncu jih razkrinkajo stalni izgovori o pomanjkanju časa in podobno. Oni dan se je znancu, tudi piscu bloga, na temo časa zapisala zanimiva misel: »Nikar se ne izgovarjaj, da nimaš časa. Če ti je do nekoga mar, boš čas našel. Za tistega, ki ga ne najdeš, pa ga raje (kot da se izgovarjaš), pošlji v kurac.« Res je, za (nam) pomembne ljudi bomo čas našli, za nepomembne pa izgovor. 🙂

In če določen odnos razdeli vlogi dveh akterjev na kralja in reveža … Bi si sploh kdo želel sodelovati v tej neenakopravni igri? Bi kdo prostovoljno nastopil kot berač, ki hlasta za ljubeznijo ravnodušnega kralja? Zagotovo ne. Vsak bi rad blestel v kraljevi vlogi. Angleški pregovor pravi: »Beggars can’t be choosers.« Ker berač pač nima izbire. Pristati mora na vse. In zato se nam ta vloga tako upira.

Zakaj si potemtakem v vsakdanjem življenju dovolimo beraštvo? Zakaj smo za nekoga pripravljeni preplavati ocean, medtem ko ta za nas ne bi prečkal niti najmanjše luže?

Čas je, da se beraštvo zaključi. Da prenehamo hlastati za pozornostjo drugih ljudi. In da raje ulovimo svoje sanje. ❤

 podmojimoknom3

Zakonska (ne)zvestoba na radiu

To, da med medijskimi hišami poteka prava vojna za občinstvo, ni nič novega. Vsaka se na svoj način bori za bolj senzacionalno, žgečkljivo ali obskurno novičko. Našteto se najbolje da zaslediti med cenenimi tiskanimi mediji rumene barve. Zadnja leta je rumene vsebine možno še kako zaznati na najbolj obiskanih in odmevnih spletnih straneh v Sloveniji.

Če se je včasih še trudilo in iskalo vsaj polresnične škandale, se sedaj išče nevidene, ekscesne in obskurne blamaže, na katere ne bi pomislil niti v najhujšem trilerju ali znanstveno-fantastičnem filmu. Še najraje pri tujih ali domačih zvezdah, ki so tako ali drugače prisiljene, da se na primer v svojih poznih štiridesetih v svojih videih obnašajo kot najstnice v božjastnem stanju na maturantskem izletu.

In če se naštetega ne najde pri smetani, se pač to išče pri navadni raji, ki se je za minimalen honorar nemara pripravljena tudi blamirat, na primer v resničnostnih šovih. 

Nedvomno, prihod senzacionalizma in publicitete je pokopal vso integriteto medijev.

podmojimoknom27

Do nedavnega sem naivno mislila, da na radijskih postajah poteka le nekoliko drugačna borba za poslušalce. Prepričana sem bila, da kakovostno radijsko postajo tvori dober spiker. Potem dobra glasba, čim manj oglasnih vsebin, pa uporabne informacije.

Ravno zato me je toliko bolj pred dnevi sezula Facebook objava ene izmed večjih radijskih postaj v Sloveniji, v kateri so pozivali, naj z glasom ljudstva pomagajo nesrečnemu gospodu v stiski. Revež si je namreč na službeni poti privoščil brezpomenski skok čez plot. Med podvigom je staknil (reci-piši) spolno prenosljivo bolezen. In njegova težava? Kako ženi štirinajst dni prikrivati, da je na antibiotikih? In last but not least: kako ženički pojasniti, da mu ni do posteljnih aktivnosti?

podmojimoknom28

 

Zanimivo, pod objavo so se začeli zgrinjati ogorčeni, ponekod tudi sočni komentarji obeh spolov. V večini so seveda eskapado poročenega obsojali. Da najmanj, kar si žena zasluži, je iskrenost. Bilo je tudi nekaj optimistov, ki so bili mnenja, da se zakon (kljub skokom čez plot) da rešiti. Peščica pa se je zgražala nad radijsko postajo, ki naj bi mu pomagala skriti prevaro.

Dejstvo je, da so zadnje čase moderne zveze (beri: z več akterji) precej moderne. Kljub temu, da sama nimam tako sodobnih nazorov, me moderno minglanje ne moti. Seveda dokler so s pogoji uporabe udeleženci tudi seznanjeni. 🙂

Zanimivo, da si takih modernih zvez upa privoščiti zelo malo ljudi. Še vedno se raje kot to preferira farso. Kjer se nekdo sebično odloči, da bo svojo srečo koval na račun nesreče nevednega. Seveda. Ker od strahopetca resnice in poguma ne moreš pričakovati.

No, in ko nekoč resnica (po spletu nesrečnih naključij?) pride na plano, sebičnež svoja dejanja označi za ponesrečene napake ali pa celo zanje krivi druge.

podmojimoknom22

 

No, in da ne bom sebična tudi sama. Otac na službenom putu je vendar na radiu zaprosil za nekaj nasvetov. Koliko so uporabni, naj presodi sam…

Ne varaj. Če si nesrečen, samo odidi. Tako boš olajšal življenje sebi in ostalim. Ne podcenjuj, da boljša polovica prevare ne sluti. Igralec Paul Newman bi ti rekel, zakaj bi šel ven na hamburger, če si doma lahko privoščiš zrezek? (Če misliš, da imaš doma hamburger, pa se čim prej odseli 🙂 ). Če ne želiš, da za to izvejo ostali, tega enostavno ne počenjaj.

In najpomembneje: Ne pozabi, da karma ne pozablja. 😉

podmojimoknom29

In (dobrohotna) misel za radijsko postajo: Kdor živi od publicitete, od nje prej ali slej crkne.