Dan žena nekoliko drugače

V moji podzavesti je dan žena zapisan kot dan, ko smo s ponosom nosili cvetje mamam, babicam, tetam in učiteljicam in ko smo kasneje, skozi proces odraščanja zardelih lic tudi same začele prejemati ljubke tulipane, nageljne ali vrtnice. Kot otroci smo v prazniku videli lepo gesto, s katero smo z drobnimi pozornosti spomnili na nam v življenju drage ženske osebe.

Leta kasneje, daleč stran od zardelih najstniških lic, pa praznik v meni odzvanja drugače. Vedno bolj nas praznik opozarja na težko priborjene pravice nežnejšega spola, ki jih nekateri (seveda ne vsi) želijo tako na silo iztrgati in odvzeti. Da o spoštovanju ženskega spola niti ne govorim.

Kljub super hitremu, modernemu in visoko inteligentnem lajfstajlu se mi dozdeva, da se z odnosom nežnejšega spola vračamo v srednji vek. Na srečo nas (še) ne kurijo na grmadah, a vse bolj smo smatrane za drugorazredne. Pa ne zgolj zaradi moškega odnosa do žensk, kje pa. Prav tako tudi ne zaradi plačnih razlik med spoloma, ki je poglavje zase. Gre za veliko širšo zgodbo.

Govorim najprej o preprostem odnosu moških do žensk, potem pa tudi o relaciji in naravi odnosov med ženskami. Vse pogosteje je v našem tolerantnem, enakopravnem in modernem prostoru zaslediti izjave, ob katerih se niti več ne zardeva, ampak nasmiha. Tako daleč smo prišli, da so tovrstne seksistične izjave postale pravzaprav smešne in sestavni del repertoarja. Repertoarja ameriškega predsednika, evropskih poslancev in sodobnega marketinga. Hudiča, v Sloveniji celo najbolj z najbolj seksistično izjavo leta zmaga ženska, Angelca Likovič, ki posiljene ženske spodbuja, da svojega  otroka donosijo in da naj pač v svoji bolečini potrpijo. Bog ne daj, da bi se trpljenja odrešile s splavom. Emancipacija pa taka, a?

Toda žal je tu še ena dimenzija. Ženske pri vse večjem razvrednotenju lastnega spola z veseljem sodelujemo. Na pol razgaljene, seksualizirane in ponavadi v vlogi kosa mesa. Ampak saj veste, kaj pravijo. If you can’t beat them, join them. Krohotamo se neokusnim in cenenim foram na račun drugih žensk, četudi zastopamo barve istega spola. Odgovora na to, zakaj to počnemo nimam, sem pa zaradi tega vedno bolj začudena in zmedena. Smo res toliko privoščljive in uživamo pri tem, da so drugo vrgli pod avtobusom, nas pa na srečo (tokrat) ne?

Vedno pogosteje pristajamo na to, da smo lepe in samo lepe. Saj ste že slišali za tisto: »Ti bod’ sam lepa, tiho bodi in ne sprašuj preveč, pa boš super.« Tista, ki si drzne prekršiti to nenapisano pravilo in se oglaša, je hitro označena za možačo, ali pa da ga že dolgo ni fasala. Ne morem se spomniti, kdaj se je razjarjenega moškega obtožilo česa podobnega. Kvečjemu je smatran za hrusta, za pravega deca, če dvakrat dnevno kvalitetno ponori nad komerkoli.

Za konec pa si bom privoščila še posladek. To so odnosi med nami, damicami. Pomagala si bom s tistim vicem, ko se mož vrne domov ob šestih zjutraj. Bil je seveda pri ljubici, a ženi prodaja izgovor, da je prespal pri prijatelju. Ko njegova boljša polovica gre preverjat zgodbo pri prijateljih, se izkaže, prvi prijatelj zvesto pritrjuje moževi zgodbi. Drugi prijatelj trdi, da je mož ravnokar zapustil njegovo domovanje in da je na poti do žene. Tretji pa pravi, da je možek še vedno pri njemu in da še vedno sladko spi. 🙂

Pitaj Boga, kako bi šel tale vic v ženskem svetu. Malo bom pikra, a najverjetneje ne bi bilo čudno, če bi se našla prijateljica, ki bi nezvesto prijateljico sama za lase obesila na bližnjem drevesu ali kaj podobnega.

Tovrstna dogajanja v družbi in medosebnih odnosih kažejo, da je dan žena iz mojega otroštva le še duh iz steklenice. Seveda, da se obdarujemo in da smo še vedno pozorni drug do drugega. A ne gre več za pozornost v obliki daril in rož (ki so sicer super 🙂 ), gre za osnovno spoštovanje, ki ga darila ne morejo odtehtati. Vem, da je moje letošnje razmišljanje o tem prazniku in ženskah bolj podobno feminističnemu pamfletu, kot pa voščilu. A vseeno, moram ga obelodaniti. Zdi se mi, da bo praznik za nas postal dan opomina. Da naše pravice, status in položaj v družbi niso samoumevni. Dan, ko morda pokažemo, da naša vloga ni le v kuharicah in viteških romanih, kjer čakamo, da nas reši usmiljeni vitez. Da Trnuljčice prenehamo z dremanjem in da se preprosto postavimo zase.

In to tako, da nam bo vseeno, kaj bodo rekli drugi, ko norimo in cepetamo za svoje ali tuje pravice. Tako, da bomo sebe spet postavile na prvo mesto, kjer sedaj po nepotrebnem kraljujejo drugi.

Le tako bomo sporočile, da je cvetje na 8. marec res lepa pozornost, a da jo zahtevamo vsak dan v letu. Ne v obliki cvetja, temveč osnovnega medsebojnega spoštovanja.

P.S. Pa lep emancipiran praznik, drage moje. 🙂