Poklic: mazohist

Ljudje dostikrat pravimo, da je lajf naporen in da ne prizanaša. Pogosto v življenju naletiš na ovire in izkušnje, ki te ali utrdijo ali pa v celoti dotolčejo.

Na svoji poti srečuješ različne posameznike. Skupaj s tabo soustvarjajo pisano zgodbo življenja. Nekateri v njej ostajajo od prvega do zadnjega poglavja, spet drugi nastopajo sicer kot padalci, ki se pojavijo le v parih poglavjih, a nimajo zato nič manj pomembne vloge. Dostikrat so prav oni tisti, ki puščajo pomembne lekcije, včasih tudi rane, ki se nato celijo še lep čas po tem, ko so zapustili prizorišče tvoje zgodbe.

Hkrati se tolažimo, da so prav izzivi, vzponi in padci tisti, ki so gonilo osebne rasti. Da bi nam bilo brez njih kar malo dolgčas. Verjetno bo to držalo. Ni vzpona brez padca. In ni padca brez rane ali praske.

V osrednji zgodbi sem glavnega akterja namerno pustila za konec. Kakšna je njegova vloga pri izzivih, ki mu jih skupaj s padalci namenja življenje? Kako se sooča z njimi? Si kdaj prizanese ali pa se (četudi se po slovensko ne spodobi) celo potreplja in pohvali? Ali pa si raje nasipa soli na nezaceljene rane?

Pred nekaj dnevi me je namreč za trenutek pretresla novica, da si je moja (sedaj že bivša) boljša polovica našla novo boljšo polovico. Priznam, le za trenutek se je nabrala neprijetna kepa v grlu in občutek slabosti. Ne, ne daje me želja po prežvekovanju že prežvečenega. Najin razhod je bil popolnoma logična posledica dolgotrajnih prepirov in slabe volje. Ko enostavno več ne gre, moraš narazen.

No, kakor koli, četudi sem razhod do tistega trenutka razumela kot nekaj najbolj logičnega, me je za kratek čas prevzelo razmišljanje o tem, če razhod le ni bil tako logičen. K sreči mi je jasnejše uvide v situacijo ponudil dobri prijatelj Silvij. Osvežil je spomin na razloge, ki so botrovali k razhodu. Slika je bila v trenutku jasna, čeprav se je moja muka še pred trenutki zdela nevzdržna.

Vse to me je pripeljalo do razmišljanja o življenju in ljudeh, ki nam ne prizanašajo. So res le drugi tisti, ki nas prizadenejo? Kolikokrat pa po nepotrebnem prizadanemo sami sebe?

Kolikokrat se kar sami dajemo v nič? Kolikokrat si rečemo, da smo premalo uspešni v službi? Da so rezultati, ki jih dosegamo slabi, četudi jih drugi kujejo v zvezde? Da smo premalo vredni? Da so drugi boljši ali lepši? Da nam nikoli ne bo uspelo?

Kolikokrat obnovimo zvezo, za katero že vnaprej potihem vemo, da se ne bo obnesla? Kolikokrat počnemo stvari, ki se nam upirajo in hkrati vemo, da nam bodo škodile?

Lahko bi rekli, da smo postali pravi poklicni mazohisti. Zavedamo se ne, koliko časa posvetimo maltretiranju sebe… Ne mine dan, ko si tako ali drugače dopovedujemo, da nečesa nismo vredni. Zato se vedno znova zadovoljimo z drobtinicami, nato pa tarnamo, kako smo lačni.

Kratko popotovanje v preteklost in hitra vrnitev v sedanjost ste me pripeljali do odločitve. Poklicna mazohistka se bo morala upokojiti. Nadomestila jo bo vesela bojevnica, ki bo drobtinicam glasno rekla NE! 🙂

Podmojimoknom24

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s