Danes sorodna duša, jutri tujec

Bil je eden izmed tistih lenobnih in soparnih večerov v letošnjem juniju. Krajšala sem si ga s poslušanjem glasbe, ki me je iznenada pripravila do razmišljanja. Natančneje, o stihih meni izredno ljubega poeta in vsestranskega umetnika, Dina Merlina.

Merlin, ambasador Sarajeva, ki v svojih besedilih slika pisano mavrico vseh človeških čustev.

Do pisanja me je pripravilo besedilo pesmi Na vi:

Zbog tebe, bez potrebe
ti i ja smo več odavno prešli na vi,
zbog tebe, bez potrebe
ti i ja smo jedno drugom dušmani [sovražnika]…

Omenjene vrstice so me pripravile do razmišljanja o tem, kako nas določeni trenutki in izkušnje pripeljejo do najrazličnejših razkolov. Družinskih vezi, prijateljstev ali celo zvez. Celo z namenom sodelovanja sestavljamo države ali raznorazne skupnosti, nato pa jih nasilno rušimo, navadno v želji po nečem boljšem (?).

Nič kaj nenavadnega boste rekli, da je življenje sestavljeno iz nenehnih začetkov in koncev. In tako se to vrti v krogu. Pravimo tudi, da se nekatera vrata morajo dokončno zapreti, da bi lahko vstopili v novi, boljši začetek.

Nekaj zaključujemo, da bi lahko začeli z nečim novim. Dobro, vse lepo in prav. Vemo, da določeni odnosi odslužijo tako, kot nekatere stvari. Sčasoma jih bodisi prerastemo, jih ne rabimo več in življenje gre enostavno dalje.

Torej, kaj me je v vsem tem pripravilo do razmišljanja?

To, da vsi zaključki niso vedno narejeni v miroljubni maniri. Kljub temu, da se tovrstnih zaključkov poslužujemo v želji po lepši in boljši prihodnosti, odnose pretrgamo do surove skrajnosti. Z ljudmi, s katerimi smo si nekoč bili blizu, ali pa smo za njih celo trdili, da so naše (prijateljske ali ljubezenske) sorodne duše, postajamo dušmani [sovražniki].

Sprašujem se, zakaj. Mar ni možno zakona, prijateljstva ali krajše zveze končati miroljubno? Seveda se vsi našteti iz kategorije navadno zaključijo zato, ker stvari niso več tako roza lepe, kot so bile na začetku. Razumljivo, nekateri se potem odločijo za ohladitev odnosov. In to na precej sovražen način.

Toda vseeno je na moč zanimivo naslednje: do nedavnega smo si s temi osebami delili najintimnejše trenutke, si zaupali najbolj osebne bolečine in skrivnosti. Vse to zato, ker smo globoko v sebi vedeli, da je s to osebo dovoljeno deliti vse. Da nas ne bo izdala. In da vse to lahko. Ker sta se dva našla in enostavno začutila. Naenkrat pa je nastopil trenutek, ko se je sorodna duša prelevila v popolnega tujca.

Pa je zato potrebno skruniti celotno zgodbo, četudi je obsegala vse odtenke mavrice, tako najbolj temne, kot najbolj svetle? Je res potrebno, da spomine vrednotimo le v črni in beli barvi? Ali ni morda vmes kaj sive, ali pa celo vijolične barve?

Ali res tako hitro pozabimo, kako smo z (danes odtujenimi in pozabljenimi) prijateljicami presedele ure in ure na šolskem igrišču in se krohotale prigodam s fanti? Kaj pa tisti čarobni, najbolj medeno sladki trenutki z bivšim ali bivšo? Tisti prijetni sprehodi v objemu po mestu, ko je čas obstal za oba in drugi niso obstajali.. Je vse to potrebno zavreči in zakopati?

Je pri vsem napisanem rušenje do temeljev res potrebno? Res, da se od nečesa poslavljamo, z namenom, da odpremo vrata novemu.

Toda, ne glede na izboljšane verzije prihodnosti, ki so pred nami, se vsi prej ali slej sprehodimo tudi skozi sobane preteklosti in spominov. Takrat bo sovražnost pozabljena. Število dobljenih bitk z namišljenim sovražnikom tudi.

Šteli bodo le spomini vijolične barve. V to sem prepričana. 🙂

Pod mojim oknom

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s